Mi pobegnemo, oni pa ostanejo in dominirajo

Vendar pa aktivistka in raziskovalka medijskega terena z Mirovnega inštituta, ki je morala leta 1991 zaradi pritiskov šefa lokalne HDZ Branimirja Glavaša zapustiti časnik Glas Slavonije in s tem tudi rodni Osijek, zre z optimizmom v prihodnost. Kljub temu, da je že leta 2005 ugotavljala, da so bile možnosti za kakovostno in svobodno novinarstvo z zornega kota državljanov zamujene. »Ene stvari ugasnejo, druge se rodijo. Zgodbe, ki so trajale petnajst ali petdeset let, je lahko zaključiti. Najtežje je zagnati nov projekt. A če bomo pogumni, bomo še veliko ustvarjali,« poudarja nekdanja novinarka. V času, ko osrednji mediji pri nas izgubljajo sapo, ne zveni več tako usodno.

Tiskana izdaja skorajda zagotovo. Za takšen projekt moraš imeti varnost, sredstva, ki ti zagotavljajo nemoteno delovanje. Petnajst let so nam tekoče in redno izhajanje Medijske preže zagotavljala sredstva fundacije Georgea Sorosa. Omogočila so nam, da smo ta projekt sploh zagnali. Vendar ta sredstva niso več dostopna, saj se je Soros odločil, da ne bo več ločeno podpiral razvoja demokracije v posameznih državah Vzhodne Evrope. Po novem so podpore njegove fundacije lahko deležne akcije civilnodružbenih organizacij iz celotne Evrope. Obstaja možnost kandidiranja na razpisih v Sloveniji, kar smo v preteklosti počeli, med drugim je šolsko ministrstvo revijo prepoznalo kot strokovno periodiko, ki je koristna v visokošolskem učnem procesu, vendar so ta sredstva negotova in majhna. V takšnih pogojih se strokovne periodike ne da izdajati. Ta revija je bila del širšega projekta, ki smo ga poimenovali Media Watch. Vključuje tudi spletno stran, na kateri so vse izdaje Medijske preže, in ta bo še živela.

Če bi nas letos podprlo ministrstvo za izobraževanje, bi dobili na primer 3000 evrov. S temi sredstvi bi lahko plačali tisk za dve številki, oblikovalca pa že težko. S podobnim obsegom sredstev še z drugih razpisov bi lahko, če bi bili izbrani, pokrili vse materialne stroške, avtorji tekstov pa bi morali pisati brezplačno. Nekateri projekti se vodijo tudi na tak način, saj avtorji pristanejo na brezplačno delo, vendar se mi to ne zdi prav. Na to ne smemo pristati. Zlasti zato, ker so v produkcijski verigi tudi ljudje, na primer tiskar ali sama kot urednica, ki smo za svoje delo plačani. Da bi avtorji kot ključni kreativni element v tem procesu ostali brez plačila, je proti našim načelom.

Na spletni strani imamo zabeležene vse sodelavce. Pri preštevanju sem prišla do številke 500, vendar gre pri tem za vse, ki so kdaj sodelovali pri projektu Media Watch. To pomeni tudi pri pisanju knjig – izdali smo 23 naslovov – izvedbi omizij ali novinarskih večerov. Profil ljudi je zelo širok, tako rekoč vsak, ki je želel in znal nekaj analitično povedati o medijih, je lahko to storil v Medijski preži, saj smo jo zastavili kot projekt civilne družbe. Ko smo dali glas tudi ranljivim skupinam, smo pokazali, da so mediji veliko več kot osrednji tok novinarstva oziroma nekaj osrednjih medijskih hiš. Želeli smo razbiti mit o novinarstvu kot stroki, ki je zaprta, močna in nedotakljiva. Nismo pa umaknili pogleda z najmočnejših. Spremljali smo tako lastništvo medijev kot tudi socialni položaj novinarjev v osrednjih medijih. Medijska preža je povezovala in enakovredno vključevala v razpravo o medijih akademike, novinarje, ki so dnevno vključeni v ustvarjanje vplivnih vsebin, in tiste, ki so na obrobju medijskega sistema. Bralec je lahko izvedel, kaj se dogaja z lastništvom Dnevnika, s sredstvi medijskega sklada, hkrati pa prebral kritične prispevke o medijih, ki so jih pisali predstavniki romske in LGBT skupnosti, anarhističnih in feminističnih skupin...

Distribuirala se je predvsem brezplačno, kar nam je zagotavljala podpora tujega donatorja, saj smo si že ob ustanovitvi rekli »s kapitalom nad kapital«. Revijo smo namreč pošiljali pod nos oziroma na mizo tistim, za katere smo si želeli, da bi te kritične razmisleke prebrali. Na začetku jih je bilo petsto, pozneje smo zaradi krčenja stroškov število prejemnikov zmanjšali na tristo, med njimi pa so bili novinarji, uredniki, direktorji medijev, politiki, kulturniki, civilnodružbeni aktivisti, različni ustvarjalci in odločevalci, pa tudi informacijski centri, knjižnice, tuja veleposlaništva in kulturni centri. Poskus, da bi revijo prodajali v kioskih ali knjigarnah, ni uspel, ker so distributerji premalo zaslužili glede na število prodanih izvodov.

Konec lanskega leta je na parlamentarnem odboru za kulturo potekala razprava o medijskem razpisu in očitkih o nepravičnem razdeljevanju sredstev, ki jo je zahtevala opozicija. V magnetogramu seje sem kasneje opazila, da se je opozicijska poslanka sklicevala na članek v Medijski preži. Dogajalo se je tudi, da so se politiki, do katerih je bila vsebina revije kritična, sklicevali nanjo. Veliko pohval je bila na primer deležna analiza kolumn priznanega slovenskega avtorja. V uredništvu smo takrat ocenili, da pogosto diskriminatorno piše o ranljivih skupinah, avtorica pa se je na koncu spraševala tudi o uredniški politiki medijev, za katere tak kolumnist piše. Ker mediji včasih težko prenesejo kritiko na svoj račun, so bili odzivi tudi drugačni. Pred leti je takratnega urednika Mladine zanimalo, zakaj jih tudi mi napadamo. Ker je bilo takšnih primerov več, ugotoviš, da ni zavedanja, da je izpostavljenost kritičnemu spremljanju koristna tako za medijsko kot za vsako drugo dejavnost. In da pri takem delu zavezništva med ljudmi istega idejnega horizonta, kar bi pomenilo, da si zaradi tega izvzet iz kritike, ni.

Skoraj povsem usiha. Včasih so bila omizja, tribune, novinarski večeri, knjige, revija... Skoraj ničesar od tega ni več. V Srbiji in na Hrvaškem pišejo, da se vračajo devetdeseta leta. Prepričani smo bili, da so ti časi brutalnega političnega in medijskega nasilja mimo, vendar postajajo nekatere skupine in ideje spet del osrednjega toka politike in medijev. Pri nas se devetdeseta leta vračajo v smislu zatohlosti, zaprtosti, strahu in negotovosti. Po osamosvojitvi so v razpravo o medijih vabili vedno istih nekaj posameznikov. Čeprav se je v ozadju dogajala surova privatizacija in širil sovražni govor do ljudi iz bivših jugoslovanskih republik, širše razprave ni bilo. Ko pa smo z zavodom za odprto družbo zagnali novinarske večere in nanje redno vabili številne tuje in slovenske goste, smo odprli in prezračili ta prostor. Če se ta prostor spet skrči, je to lahko usodno, saj se s tem ljudi pasivizira, zapre v krog manipulacij in odsotnosti refleksije.

Se strinjam, zato govorim o škodljivosti izginotja širših prostorov razprave in refleksije. Se je pa treba zavedati, da do tega, da so medije in prostor razprave o medijih kolonizirali »sateliti«, ni prišlo čez noč. To je posledica mnogih zgrešenih potez tistih, ki bi morali skrbeti za javni interes v medijih, omogočati razvoj javnih medijev in kritičnega novinarstva. Po svoje smo se vrnili na začetek, ko je treba na novo postaviti medijski sistem, ker so obstoječega oropali in ugrabili razni »sateliti«. Od tod teza o vrnitvi v devetdeseta leta, leta negotovosti, teme in prikritih preigravanj o usodi medijskih podjetij in nadzoru nad njimi, nikjer pa strateškega, vizionarskega, javnosti zavezanega in do javnosti odprtega medijskega podjetništva. Tudi tujcev, ki bi se zanimali za slovenske medije, ni nikjer, tisti, ki so tukaj, pa se počasi umikajo. To je sicer trend tudi v drugih državah Vzhodne Evrope, kjer so medije v preteklosti pokupile zahodnoevropske medijske družbe. Sedaj bežijo in medije prepuščajo lokalnim tajkunom, omreženim v koruptivne politično-gospodarske povezave.

Razmere pri nas glede tujega lastništva v medijih niso primerljive z dogajanjem na Madžarskem, Češkem in drugod. Pri nas so mediji kot posledica specifičnega modela privatizacije in deležev državnih skladov, s katerimi se je politično trgovalo, prišli v roke lokalnih akterjev, lahko bi jim rekli mešetarji, brez vsakršnega strateškega namena, da bi se resno ukvarjali z mediji. Upam, da je danes vsakomur jasno, kaj se je zgodilo s slovenskimi mediji v zadnjih dvajsetih letih in da je bilo to škodljivo predvsem za demokracijo. Celo novinarji teh groženj niso prepoznali. Ko so bile težave na Delu, so nekateri prešli na Dnevnik in obratno. Ob solidnih plačah se je zdelo, da sistem deluje in da lastniki vendarle niso tako slabi. A že način, kako so prišli do lastniških deležev in kako so z njimi trgovali, ni bil v znamenju demokracije ali strateškega interesa. Zdaj se vse skupaj kaže kot usodno. Glede na položaj velikih medijskih hiš lahko rečemo, da gre za kriminal. Izgubile so namreč tako nominalno kot simbolno vrednost. Bo kdo za to odgovarjal? Novinarji, ki so nekoč prodali lastniške deleže, si sedaj prizadevajo, da bi jih dobili nazaj.

S tem se pa ne strinjam. Če hočeš biti svoboden, moraš imeti nadzor nad materialnimi pogoji svojega delovanja.

... ki pa jih primanjkuje že dvajset let in več. Takšnih, ki bi poznali in usklajevali ekonomske zakonitosti in novinarsko polje. Na čelo velikih medijev so v nekem obdobju prišli bankirji in zdaj vidimo, kako se je to izšlo. Pomenljivo je, da se v Sloveniji ne pravniki ne ekonomisti niso zanimali za specializacijo na področju medijev. Ko poteka debata o medijski zakonodaji, pa tudi pri analizah medijskega lastništva, se večinoma angažiramo sociologi in komunikologi. Novinarji so imeli potencial, da bi postali močan subjekt pri upravljanju medijev, vendar ga niso prepoznali. Če bi ohranili svoje lastniške deleže v medijih in se povezali, bi lahko investirali v ljudi, ki bi se razvijali tudi na področju upravljanja in ekonomije medijev. Upravljalska struktura bi bila tako bolj poznavalska, naklonjena novinarstvu in javnemu interesu. V takem okolju bi se bilo tudi lažje boriti proti anomalijam na medijskem trgu in v zakonodaji, delovati v širšem družbenem interesu. Ko se danes pišejo medijski zakoni, je vsak akter na svoji strani in zagovarja samo svoj partikularni interes. Angažmaja, da bi gradili sistem, ki bi bil za skupnost boljši in pravičnejši, ni.

Res je. Ta strah za življenje, ki so ga doživeli novinarji na Hrvaškem ali v Srbiji, je bil slovenskim novinarjem na srečo prihranjen. Vendar še vedno nerazrešenega napada na Mira Petka ne smemo pozabiti. Srbski novinarji na primer so oblikovali posebno komisijo, ki raziskuje umore njihovih kolegov. Dokler se take stvari ne razčistijo, se je težko premakniti naprej. Če vzorci, kako utišati novinarja ali medijsko dejavnost preusmeriti v druge, kriminalne namene, ostanejo nekaznovani, postanejo za določene kroge legitimni in izvedljivi.

Zato je vprašanje, zakaj pri nas z vzpostavljanjem dobrega in vzdržnega medijskega sistema ni uspelo, na mestu. V bivših jugoslovanskih republikah so na medijske reforme v Sloveniji gledali s precej občudovanja. Tudi zato, ker je bilo Sloveniji prihranjeno vojno razdejanje širših razsežnosti in se je lažje usmerila v gradnjo novega sistema in institucij. Sedaj, ko se potegujejo za članstvo v Evropski uniji, celo dobesedno prepisujejo naše medijske zakone, četudi so se pri nas izkazali za slabe in neučinkovite. Sprašujem se, zakaj se iz tistih začetnih predispozicij za razvoj dobrega medijskega sistema v Sloveniji ni naredilo nič.

Predvsem bi morali tiste, ki bi se lotili institucionalnega zagona in vodenja tovrstnih medijev, voditi manj komercialno ambiciozni cilji in pričakovanja daleč stran od sumljivo prisluženega luksuznega življenja v obliki hummerjev in penthouse stanovanj. Ob tem ne potrebujemo okolja, v katerem mora novinar delati 12 ur na dan, da bi ob koncu meseca prejel 400 evrov honorarja. Predvsem bi si želela, da bi se začelo iskati alternative trenutnim modelom. V razpravi o nacionalnem programu za kulturo sem med drugim izpostavila, da za medije, ki nimajo preglednega lastništva, ki ne spoštujejo zakonov, na primer delovnopravne zakonodaje, in etičnih standardov, znižana stopnja DDV ne bi smela veljati. Ker nekaj, kar je v resnici navadno trgovanje z oglasi, velikokrat prikritimi, ki so jih pripravili podplačani sodelavci v ponižujočih delovnih pogojih in razmerjih, ne moremo šteti za medije in podpirati z znižanim davkom. Vendar bi se morali pri tem svoje udeležbe in odgovornosti zavedati tudi državljani. S tem, ko v kiosku kupiš časopis ali iz domačega kavča izbereš določen televizijski program, soustvarjaš ta sistem. Če karikiram, za to, da se najbolje prodajajo resničnostni šovi in druge komercialne vsebine, ni kriva predsednica vlade.

Za rešitve in nove modele je treba izkoristiti vse ustvarjalne in intelektualne kapacitete, pri tem pa si pomagati tudi z mednarodnimi praksami in povezavami. Če bomo pristali na pragmatizem in strah, kaj bodo naše kompromitirane in iztrošene politične elite naredile z nečim, kar bomo predlagali, lahko samo dvignemo roke in se zjokamo ali se izselimo. Ampak kam? Vsepovsod obstajajo podobne politične elite. Ne smemo dopustiti, da nas blokirajo grožnje ali tviti politikov. Spoznanje, da vselej obstaja peščica ljudi, ki deluje razdiralno in neti konflikt, me spremlja že iz časov zadnje vojne, ko sem zapustila svoj rodni kraj. Mi pobegnemo, oni pa ostanejo in dominirajo na televiziji, v parlamentu ali na tviterju. Sprašujem se, zakaj ne moremo tega preprečiti z ustvarjalnimi modeli in skupno akcijo.

Kot raziskovalka, aktivistka in zagovornica javnega interesa v medijih že petnajst let podrobno spremljam razvoj javnega servisa pri nas. Sodelovanje v takem forumu razumem kot priložnost, da lahko tudi sama nekaj prispevam v ta sistem. Če je financiranje civilne družbe v Sloveniji negotovo, evropski razpisi pa nas pošiljajo na delo v tujino, je to priložnost, da se lahko s pomembnimi zadevami ukvarjam tudi v svoji državi. V preteklosti sem se močno angažirala, da bi imele dostop do medijev, predvsem do programov Radiotelevizije Slovenija, različne manjšine. Pred desetimi leti nam je z Zvezo Romov Slovenije uspelo v Murski Soboti zagnati romski informacijski center in radio, leta 2005 smo dosegli, da je bila romska skupnost zakonsko vključena v ustvarjanje programa na RTVS, sedaj so na vrsti manjšine iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Zaveza, da bo Televizija Slovenija zagnala oddajo za te skupnosti, je že vključena v programsko-produkcijskem načrtu. Sedaj imam možnost od blizu spremljati razvoj tega projekta.

V obstoječi delitvi sodim med tiste, ki verjamejo, da lahko javni servis deluje tudi neodvisno, torej v službi javnosti. Ne sodim pa med tiste, ki zagovarjajo misel, da ima zmagovalec volitev pravico nadzorovati ta medij in da se moramo vsi mi, ki trdimo drugače, za vpliv na javnem servisu potegovati na volitvah. Če je torej vprašanje, ali spadam med leve ali desne, lahko odgovorim, da v tovrstnih strankarskih delitvah v Sloveniji med nobene. Te delitve ne želim pogrevati. Zame je napihnjena in vsiljena. Na splošno pa je moj idejni horizont bliže politični levici.

Najraje bi videla, da članov programskega sveta ne bi predlagale politične stranke. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti na civilnodružbene organizacije, ki so jih v ozadju oblikovale stranke ravno z namenom, da bi imele vpliv v takih organih.

Da. Vendar ne gre za neposredne klice politikov, temveč njihovih lobistov. Upam pa, da bodo kmalu dojeli, da name ne morejo vplivati na tak način. Zaradi Medijske preže, v kateri smo pogosto poročali o različnih povezavah v medijskem svetu, sem se na srečo marsikateremu lobistu že zamerila.