Začeti zehati, ko vidite zehati nekoga drugega, je znak empatije in oblika vzpostavljanja družbenih vezi. Otroci tega globoko zakoreninjenega vedenja ne razvijejo do četrtega leta starosti, je še razkrila raziskava. Avtistični otroci se zelo redko „okužijo z zehanjem“ - tisti s težjo obliko avtizma se takšnega vedenja ne naučijo nikoli.
„Emocionalna okužba je prvinski instinkt, ki nas povezuje,“ je dejala Molly Helt, študentka klinične psihologije na univerzi v Connecticutu. „Del tega je tudi zehanje,“ je še dodala. Raziskavo, ki jo je izvedla, je navdihnil njen avtistični sin, ki ga je na letalu poskušala prepričati, da z zehanjem izenači pritisk v ušesih. Večkrat je zazehala in upala, da se bo „okužil“, vendar se ni.
Človeški zarodek začne zehati, ko je star 11 tednov, je dejal nevroznanstvenik Robert Provine. Ljudje - zaradi razlogov, ki jih znanstveniki ne znajo pojasniti – spontano zehajo celo življenje. (Nekatere študije namigujejo, da ljudje zehamo, da v telo dobimo več kisika.) Sicer pa zehajo vsi vretenčarji, med drugim tudi kače in kuščarji. Drugače je pri nalezljivem zehanju – tega naj bi bili sposobni samo ljudje, šimpanzi in (mogoče) psi.
Tako kot nalezljivi smeh ali jok, so znanstveniki ugotovili, da je zehanje oblika vzpostavljanja družbenih vezi. Z zehanjem naj bi ljudje odpravili stres po daljšem času popolne koncentracije in hkrati razširili občutek miru v skupini.
