Psihologom je že od nekdaj buril domišljijo psihološki profil t.i. ''druge generacije preživelih v Holokavstu''. Ljudi, ki so uspeli iz taborišč priti živi, so za vedno spremenile grozne podobe, ki so jim bili priča. V trenutnem tisočletju bi njihove težave preprosto označili kot posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) in jim temu ustrezno pomagali. Leta nazaj pa PTSM ni bil poznan, torej tudi ni bil ustrezno zdravljen. Posledica tega so otroci, ki so zrasli v družinah, kje je vsaj eden od staršev trpel za to težko motnjo. Starši so tako morali usklajevati popolnoma kontradiktorna čustva, saj so negativno sovraštvo in bes tlačili globoko v podzavest, obenem pa so se trudili vzgajati srečne otroke. Nič čudnega ali presenetljivega ni, da so bili včasih neuspešni.
Mnogo raziskav je že dokazalo, da se posledice PTSM kažejo tudi v drugi generaciji, torej na otrocih ljudi, ki so preživeli holokavst. Poleg psiholoških so dokazali tudi biološke spremembe v njih, kot na primer visoka raven stresnega hormona, kortisola, v krvi. Vse do sedaj so seveda menili, da so ti znaki 'priučeni', saj človek, ki je celotno otroštvo izpostavljen psihično uničenim staršem, njihovim nihanjem razpoloženj in podobnim negativnim dejavnikom, s časoma tudi sam podleže stresu. Šele v najnovejši raziskavi pa so znanstveniki dokazali, da ne gre za priučene motnje, temveč za spremembe v samih genskih, torej dednih, zasnovah.
V raziskavi so sicer uporabljali miši, ne ljudi. Takoj po skotitvi so miši izpostavljali stresnim faktorjem, kot je na primer ločitev od matere. V starosti 14 dni so jih pustili, da normalno 'odrastejo'. Ko so se te testene miške razplodile dalje, na njihovem podmladku niso opravljali nobenih poskusov. Pustili so jih, da dorastejo v normalnih razmerah. Kasneje so primerjali obnašanje in gene podmladka in njihovih staršev. Kljub temu, da so mladiči odraščali v normalnih razmerah so kazali znake stresa. Prav tako so opazili enake biološke spremembe zaradi stresa v možganih.
Sicer preučevanje miši in ljudi ni enako, a kot trdijo raziskovalci, je možgane in obnašanje miši možno analizirati do potankosti. Poleg tega, geni ne lažejo. Tako so končno dokazali – stres se prenaša – ne le psihološko, ampak tudi gensko.
