Nekatere od spolno prenosljivih bolezni, ki so bile včasih smrtno nevarne, medicinska znanost danes že obvladuje. Konec minulega stoletja pa se je pojavil virus HIV, zoper katerega še niso iznašli cepiva niti resnično učinkovitih zdravil.

Preveč smo lahkomiselni

V Sloveniji spolno prenosljive bolezni v primerjavi z nekaterimi drugimi državami ne predstavljajo zelo velikega problema, kar je pravi čudež glede na to, da je po nekaterih podatkih že več kot četrtina petnajstletnikov spolno aktivna. Tudi do izbruha epidemije aidsa pri nas kljub vsem strahovom ni prišlo. Glede na dejstvo, da je tudi pri nas že več tisoč intravenoznih uživalcev drog, pa tudi homoseksualna scena je precej močna, bi lahko domnevali, da so bile dokaj uspešno izvedene preventivne akcije obveščanja in ozaveščanja predvsem pripadnikov tako imenovanih rizičnih skupin in šolske mladine.

Precej bolj je predvsem med uživalci drog pa tudi zunaj teh krogov razširjen hepatitis tipa B. Ker je proti temu možno preventivno cepljenje, mnogi živijo v napačnem prepričanju, da so, vsaj kar zadeva hepatitis, varni. Težava pa je ta, da je hepatitisa več vrst. Tako po mnenju mnogih strokovnjakov za najbolj nevarno in uničujočo vrsto hepatitisa tipa C cepivo ne obstaja. Hepatitis se prenaša s semensko tekočino ali s krvjo. Prenos je mogoče omejiti s striktno uporabo kondomov pri spolnih odnosih in pravilno ter higiensko uporabo pribora za injiciranje pri odvisnikih. Oseba, ki je prenašalec, nima nobenih telesnih znakov bolezni, kar predvsem mladostnike še prej zavede v spolnost brez primerne zaščite. Premalo se zavedamo, da se aids in druge spolno prenosljive bolezni prenašajo tudi pri nas, ne samo "tam daleč", in da je število okužb v porastu. Da je edina zanesljiva zaščita pred njimi monogamija, ker pa ta ni sprejemljiva za vse, je obvezna predvsem dosledna uporaba kakovostnega kondoma. Če se ne zaščitimo s kondomom, imamo v biološkem smislu  namreč spolne odnose oziroma stike z mikroorganizmi vseh prejšnjih partnerjev svojega partnerja. O aidsu je bilo že toliko govora, da vsaj pri delu spolno aktivne populacije že strah pred okužbo z virusom HIV zadostuje, da vsaj eden od partnerjev zahteva zaščito. Vse premalokrat pa pomislimo na druge bolezni, ki se prenašajo na enak način: hepatitis B in C, klamidija, gonoreja, papilomi, sifilis... Samo poljubljanje ni tako nevarno. Možen je predvsem prenos virusa herpes simpleks, za druge povzročitelje spolno prenosnih bolezni pa so v glavnem potrebne oralne penetrativnespolne praktike.

Izobraževanje mladih je slabo in nedorečeno

Nuša Gantar z Inštituta za varovanje zdravja je povedala: "Strokovnjaki že vrsto let opozarjamo, da potrebujemo program vzgoje za zdravo spolnost, ki se bo izvajal sistematično in primerno starosti, od vrtca, osnovne šole in naprej, vendar se še vedno dogaja, da mladi dobijo parcialne informacije, informacije o spolnosti, ki temeljijo na anatomiji in fiziologiji, ali pa sploh nobenih informacij. Podajanje spolne vzgoje še vedno temelji na entuziazmu posameznih učiteljev, kar ni in ne more biti dovolj. Tudi podpisovanja raznih političnih in strokovnih zaobljub, ki ne temeljijo na resnem programu, ki bi bil vgrajen v sistem, lahko sicer usmerijo pozornost strokovne javnosti in mladih na to pomembno področje. Kakšnih resnih praktičnih koristi pa to najbrž ne prinaša. Prav tako ne posebnih rezultatov. O spletu vemo, da je aktualen, če ne celo najpomembnejši medij, ki dosega mlado populacijo, informacije, pridobljene po tej poti, pa so žal lahko tudi pristranske, zavajajoče ali celo v nasprotju z veljavno, na dokazih temelječo stroko."

Na vprašanje o razlikah med problemi s spolnostjo med generacijami je Gantarjeva odgovorila: "Menim, da so sodobne generacije mladih bolj odprte, več komunicirajo o spolnosti. Zanimivo je to, da se na primer mladoletniki, ki so že imeli spolne izkušnje, o spolnosti več pogovarjajo med seboj, s sovrstniki. Lahko bi dejali, da pogovor o spolnosti deluje kot nekakšen 'zaščitni' faktor za prezgodnjo in tvegano spolnost med adolescenti. Spolna vzgoja oziroma vzgoja za zdravo in osrečujočo spolnost ni le podajanje vsebin, naštevanje anatomskih delov, spolno prenosnih bolezni in podobno. Velika večina vzgoje poteka na neverbalni komunikaciji; kakšen odnos imamo do sveta, do sebe, do ljudi, ki so nam blizu, in ostalih. Tudi z lastnim zgledom, in to v vseh vlogah, ki jih imamo v življenju."