Soodvisnost ima svoje korenine v disfunkcionalni primarni družini, v kateri oče oziroma mama nista zmogla zadovoljiti osnovnih čustvenih potreb otrok. Vzrok za začetek razvoja soodvisnosti je napetost, ki se lahko pojavi zaradi očetove odvisnosti od alkohola, dela, igranja na srečo, od mamine depresije ali histeričnega nadzora nad vsemi stvarmi, maminega ali očetovega telesnega, spolnega ali čustvenega nasilja, očetove ali mamine prerane smrti, ločitve, od mamine ali očetove dolgotrajne bolezni ali druge prikrajšanosti … Tista oseba v družini, ki drži družino pod nadzorom tako, da drugi družinski člani to doživljajo kot nevarnost, je povzročitelj napetosti v družini. Stopnja napetosti se razlikuje od intenzitete stresa in je lahko prisotna v obliki blažjega kroničnega stresa pa vse do močnega travmatičnega stresa (npr. spolna zloraba). Vsak član družine se prilagodi na stres tako, da ga poskuša obvladati. Tako postane soodvisen od zasvojene osebe v družini.
Otrok prevzema vloge
V takšnem okolju otrok ne doživlja občutkov varnosti, pripadnosti in ljubljenosti, ki jih nujno potrebuje za zdrav razvoj. Doživlja nenehno napetost ter strah pred tem, da se bo eden od staršev čustveno zlomil, da ne bo zdržal in da tako tudi sam ne bo mogel preživeti. Zato začne čustveno skrbeti za svoje starše, tako da prevzame različne vloge v družini. S tem preusmeri napetost, ki ogroža partnerski odnos, nase in tako razbremeni partnerja. Otrok lahko postane tolažnik ali čustveni partner enega od staršev, ki je v partnerskem odnosu razočaran in osamljen, popoln otrok ali junak, na katerega sta starša ponosna in se jima tako ni treba ukvarjati s svojo lastno stisko, ali pa grešni kozel ali problematični otrok, ki nase prevzame vsa jezna in negativna čutenja, ki se prebujajo v družini. Ob tem je treba poudariti, da otrok ne more izbirati, kakšna bo njegova vloga v družini, pač pa se prilagodi in avtomatsko prevzame tisto vlogo, ki jo v danem trenutku družina potrebuje, saj čuti, da brez očeta in mame ne more preživeti. Zato je pripravljen prevzeti katero koli vlogo, saj mu to pomeni neke vrste obrambo pred globljimi bolečimi občutji, kot so žalost, osamljenost in bolečina. Ko otrok prevzame eno izmed zgoraj naštetih nefunkcionalnih vlog, gre vedno za čustveno zlorabo otrok s strani staršev. Otrok namreč ob prevzemu posamezne čustvene vloge, ki ji ni dorasel, popolnoma izgubi stik s samim seboj, saj mora svoja otroška čustva in potrebe popolnoma zanemariti. Tako bo npr. otrok ob očetu alkoholiku potlačil vsa negativna občutja strahu, sramu in jeze ter postal soodvisen od vzdušja, ki se bo oblikovalo v družini. Ob tem lahko začne čustveno skrbeti za mamo, ker je zaradi očetovega alkoholizma nenehno osamljena, žalostna in je v brezizhodnem položaju. Prav tako lahko začne skrbeti za očeta alkoholika, da hodi po njega v gostilno, mu pripravlja hrano in poskrbi za druge "odrasle stvari".
Zakaj je partner odvisen
Najbolj tragično pa je, da ko otrok iz disfunkcionalne družine odraste, vse oblike obnašanja, ki so mu v otroštvu omogočala preživetje, prenese v odraslo obdobje, in to kljub temu, da se je fizično ali čustveno oddaljil od svoje primarne družine. Ne samo, da je za odraslo osebo takšno obnašanje nepotrebno, je tudi zelo nezdravo. Otroka je tovrstno obnašanje ščitilo, medtem ko v odraslosti nanj vpliva zelo negativno, saj se vedno znova zapleta v odnose, v katerih se mu boleče vzdušje iz primarne družine vedno znova prebuja. To pomeni, da bo otrok, katerega oče je bil alkoholik, izbral alkoholika za svojega partnerja oziroma nekoga, ob katerem bo ponovil stara znana domača vzdušja, ki jih je v otroštvu potlačil. Tovrstna vzdušja mu namreč ne glede na bolečino obljubljajo odnos, ki ga je vzpostavil v svojem otroštvu. Zato se mora v zdravljenje vključiti celotna družina, saj je to edini način, da se prepoznajo vzroki zasvojenosti in soodvisnosti partnerja. Temeljno vprašanje za soodvisno osebo ni, zakaj je partner odvisen, temveč, zakaj se je znašel ob odvisni osebi in zakaj je tako dolgo vztrajal z odvisnim partnerjem. Ob tem skoraj zagotovo lahko spozna stare vzorce iz svoje primarne družine, ki ga vedno znova nezavedno ženejo v enake vzorce vedenja, mišljenja in čutenja, ki jih je doživljal v svoji primarni družini.
Jernej Kovač je specialist družinske terapije, deluje v Centru za izobraževanje, supervizijo in terapevtsko pomoč v Mariboru.
