Saj pri spolni zlorabi otroku nasilno ugasne iskrica radovednosti, zaupanja in vere v življenje. Težko razumemo, kako je mogoče, da nekdo - včasih celo oče, brat, stric, očim - prizadene in rani otroka na tako gnusen in sprevržen način. Ob takih zgodbah, ki se dogajajo drugim, ob pogledu na svoje otroke čutimo, da se jim to ne more zgoditi, hkrati pa pomislimo, kako jih lahko zavarujemo in kako lahko prepoznamo nekoga, ki spolno zlorablja otroke.

Tipa storilca ne moremo določiti

V vlogi storilca si po navadi predstavljamo zanemarjenega človeka, ki mu nikakor ne bi zaupali svojega otroka. Človeka, ki se mu že na zunaj vidi, da je z njim nekaj narobe, ki je nekako čudaški, živi samotarsko življenje, je drugačen od drugih… Pa to žal ni res, saj skoraj ne moremo določiti tipa moškega, ki zlorablja. Storilci se lahko pojavijo v vseh družbenih slojih, zlorabi lahko tako pediater na otroškem oddelku kot delavec za tekočim trakom. Prav tako ne moremo govoriti o tipični verski ali svetovnonazorski pripadnosti. Zlorabljajo lahko tako ljudje, ki pripadajo cerkvenim občestvom kot ljudje, ki trdijo, da so ateisti.

Storilci so na prvi pogled povsem navadni ljudje, na sebi nimajo nič takšnega, v čemer bi se razlikovali od drugih moških. Še več, storilec je pogostokrat normalen moški, ki je lahko cenjen kot dober prijatelj in zavzet delavec, zaradi svoje ustrežljivosti je lahko celo zelo priljubljen pri ljudeh.

Pa vendar lahko zlorabi več otrok. In prav to nas navdaja z negotovostjo, ker zlorabe niso del okolja na obrobju družbe, pač pa so del normalnega okolja, v katerem živimo tudi mi in naši otroci.

Pripravi teren za zlorabo

Storilec je človek, ki prihaja iz otrokovega družinskega, šolskega ali drugega znanega okolja oziroma se v to okolje počasi, neopazno in spretno vključi. Tako, da si pridobi zaupanje otroka, družinskih članov in ostalega okolja. Storilec po navadi ne izbere katerega koli otroka, pač pa išče takega, pri katerem zazna, da mu nekaj manjka. Otroka, ki nima dobrih odnosov s starši ali pa morda sploh nima več stika z njimi, ki je osamljen, ker nima prijateljev, ki ga doma strogo vzgajajo ali čigar starši so se ločili. Otroku, ki težko navezuje stike, ni samozavesten in je bolj plah, pasiven in zadržan, se posveti na poseben način (mu pomaga bolj kot drugim, bolj skrbi zanj…). Tako ga osamljen in negotov otrok začne doživljati kot osebo, ki ga razume v njegovi stiski in mu nudi oporo. Otrok ga lahko začne dojemati kot rešitelja oziroma nekoga, ki ga razume in ki mu bo pomagal, da se bo počutil bolje, začne mu zaupati. Na tak način storilci dobijo občutek nadzora nad otrokom že mnogo pred tem, ko se ga prvič dotaknejo.

V naslednjem koraku otroka neopazno osamijo in priklenejo nase, z njim preživljajo vedno več časa, dovolijo mu stvari, ki mu jih doma ne dovolijo (sladkarije, filmi, ki niso primerni za njegovo starost, alkohol…). Tako postanejo vedno bolj pomembni v otrokovem življenju in otrok začne zanemarjati stike z drugimi.

Na tej stopnji je teren za zlorabo pripravljen: otrok storilcu zaupa in je od njega odvisen, saj doživlja, da na poseben način skrbi zanj; storilec neopazno stopnjuje kršitve meja, tako da otrok tega sploh ne opazi, ampak to obravnava kot normalen del odnosa; storilec ima nadzor nad otrokovo in lastno okolico, tako da nihče ne opazi in prepozna, da gre za zlorabo. V tej fazi se po navadi začne dejansko spolno izkoriščanje žrtve.

Kako zavarujemo otroke

Opozarjanje otrok, da ne smejo zaupati tujcem in ljudem, ki jih ne poznajo, ne pomaga veliko. Saj se storilec otroku ne približa kot tujec pač pa kot prijatelj, ki je že vzpostavil določeno stopnjo zaupanja pri otroku in ostalih družinskih članih. Zavarujemo jih lahko le s tem, da jih spodbujamo, da mislijo s svojo glavo, jim dovolimo ter od njih pričakujemo, da rečejo ne tudi v vsakdanjih situacijah (hrana, obleka…).

Predvsem pa je najboljša preventiva vzgoja, ki temelji na spoštovanju otroka kot samostojne osebnosti, ki ima lastne potrebe, želje in čutenja (na primer da je lahko jezen, žalosten...). Kar pomeni, da se ob otrokovih stiskah, negotovostih, strahovih, ki jih po navadi izraža z izzivanjem, negativnim iskanjem pozornosti ali pa z umikom, ne razjezimo ali umaknemo, temveč se poskusimo umiriti in slišati, kaj nam skuša povedati s svojim vedenjem. In ga primerno situaciji tudi omejiti. Otrok bo na tak način začutil in doživel, da ga imamo radi, da ga sprejemamo takega, kot je, tudi če ne odobravamo njegovega vedenja. In tako bo znal verjeti sebi in temu, kar čuti, tudi ko ali če se bo znašel v odnosih z drugimi.

Jernej Kovač je specialist družinske terapije, deluje v Centru za izobraževanje, supervizijo in terapevtsko pomoč v Mariboru.