Fundamentalizem je namreč v osnovi zgolj nazor, ki zahteva popolno privrženost načelom določene ideologije, in ne njeno nasilno uveljavljanje, najpogosteje pa ga povezujemo z religijo in predstavlja različne politične ideologije in gibanja, ki poskušajo celotno družbeno in politično življenje uskladiti z doslednim tolmačenjem verskega nauka. Verski fundamentalizem se dandanes zelo pogosto povezuje z raznimi terorističnimi dejanji, predvsem s strani islamskih skrajnežev, a ni tovrsten in predvsem ne nov fenomen. Pravzaprav je star toliko kot religija sama, a se je v preteklosti povezoval z vračanjem k temeljem določenega verskega nauka in ne s skrajnimi dejanji.

Ideja krščanskega fundamentalizma se je porodila v 19. stoletju med protestantskimi ločinami, ki so povzdignile glas proti evolucijski teoriji in modernim razlagam Biblije. Po bibličnem kongresu v Niagari leta 1895 pa so konservativni protestanti objavili sporočilo, ki je kasneje postalo znano kot pet točk fundamentalizma in je zajelo besedno nezmotljivost Svetega pisma, Kristusovo božanstvo, njegovo deviško rojstvo, nauk o nadomestni zadostitvi (Jezusovi pokori za grehe človeštva) ter o vstajenju telesa ob drugem Kristusovem prihodu. Ko se je ta fundamentalizem širil po svetu, je sprožil še druge načine besednega branja Svetega pisma ter razlag temeljnega nauka ne samo med protestanti, ampak tudi med katoličani. Vendar pa je prvo polovico prejšnjega stoletja razdelitev med fundamentalisti in modernisti zaznamovala ameriške protestantske cerkve.

Dandanes krščanski fundamentalizem razumemo v širšem pomenu in z njim opisujemo kristjane z izrazito konservativnimi in brezkompromisnimi verskimi stališči. Zaradi njihovega rastočega aktivizma, kakršni so bili, denimo, napadi na zdravnike in klinike, kjer so opravljali splave, je tudi krščanski fundamentalizem dobil v očeh liberalnega sveta pridih ekstremizma, ki nima povezave s fundamentalizmom na prelomu v dvajseto stoletje, ki je izgubil zalet že po prvi svetovni vojni.

Kot krščanstvo samo se tudi krščanski fundamentalizem zdaj različno izraža znotraj različnih območij in skupnosti. V Latinski Ameriki so ga povezali s teologijo osvoboditve, ki je bila označena za politično subverzivno in skrajno. V ZDA se kaže kot reakcija na verski liberalizem, pri čemer so najbolj glasni kreacionisti, pa tudi pri drugih vprašanjih, kot so poleg splava tudi istospolna partnerstva. Slednje ameriške konservativne protestante postavlja ob bok rimskemu škofu, kar pomeni, da so tudi sveti oče in z njim konservativni katoliki pravzaprav fundamentalisti.

Sam izraz fundamentalizem tako postaja vse bolj kontroverzen in to velja tudi za krščanskega. Če se vprašamo, ali je Anders Behring Breivik sledil temeljnemu učenju Biblije, je odgovor ne in zatorej ni fundamentalist. A je svoje zločinsko dejanje razumel kot krščansko obvezo, torej je zagotovo krščanski ekstremist.