Finančno ministrstvo je po naših informacijah od Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) že zahtevalo simulacije učinkov dodatnega varčevanja v javnem sektorju. Kakšna so bila izhodišča za simulacije in kakšne so ugotovitve, nismo izvedeli, smo pa na Dnevniku naredili lastni simulaciji, ki kažeta, da vlada z odpuščanji v prvem letu ne bi prav nič prihranila, temveč bi imela zgolj precejšnje dodatne stroške.
V primeru takojšnjega zmanjšanja števila zaposlenih za 15 odstotkov (glede na trenutno skupno število zaposlenih 160.000 pomeni to 24.150 odpuščenih) bi prihranek pri plačah (ob podmeni, da bi imeli vsi odpuščeni povprečno plačo v javnem sektorju, ki po zadnjih podatkih znaša dobrih 21.000 evrov na leto) resda znašal 507 milijonov evrov bruto oziroma ob odbitku davkov 261 milijonov evrov neto. Ker pa bo ljudem, ki bodo izgubili službo, treba izplačati nadomestila za brezposelnost (povprečna višina nadomestila znaša letos 672 evrov) in ker se bodo dodatno za kakšnih 100 evrov (po naši podmeni) na odpuščenega zvišala tudi preostala socialna nadomestila, bi prihranek padel na zgolj 9 milijonov evrov. Ob tem je treba upoštevati še odpravnine (za 20 let dela povprečno v višini petih mesečnih plač), ki bi iz proračuna zahtevale kar 191 milijonov evrov. Država bi, z drugimi besedami, na določene prihranke lahko računala šele v tretjem letu po odpustitvi 15 odstotkov svojih zaposlenih.
Prihranek le ob znižanju plač
Takojšnji kratkoročni prihranek bi vlada dosegla z znižanjem plač. V primeru znižanja za povprečno 10 odstotkov bi po naši simulaciji že v prvem letu prihranila 168 milijonov evrov. Bruto prihranek bi sicer znašal 343 milijonov evrov, a je treba pri končnem izkoristku upoštevati še odbitek davkov (po njem bi prihranek padel na 187 milijonov evrov) ter znižanje potrošnje zaradi zmanjšanja prihodkov (ob denimo 10-odstotnem znižanju potrošnje bi to pomenilo dodatnih 19 milijonov evrov nižji proračunski prihranek).
V primeru kombiniranega scenarija, ki bi upošteval zmanjšanje števila zaposlenih za 10.000 (kar je dobrih 6 odstotkov zaposlenih) ter 10-odstotno povprečno znižanje bruto plač, bi skupni prihranek znašal 531 milijonov evrov bruto, po odbitku vplačanih davkov pa 283 milijonov evrov neto. Ob upoštevanju denarnih nadomestil za brezposelnost in socialnih pomoči ter nižje potrošnje bi se ta znesek znižal na 160 milijonov evrov. Glavni strošek, odpravnine, pa bi ta prihranek zmanjšal za polovico, na 81 milijonov evrov.
Seveda so to zelo grobi izračuni, v katerih nista upoštevani niti plačna struktura zaposlenih niti njihova delovna doba in še manj morebiti znižane odpravnine in vse drugo, kar utegne do konca leta prinesti spremenjena zakonodaja, denimo novela zakona o delovnih razmerij. Prav tako Dnevnikov izračun ni "dinamičen", saj ne upošteva, da bo določen del zaposlenih morda razmeroma hitro dobil drugo službo, in drugih podobnih spremenljivk. A če se številke iz različnih scenarijev za znižanje "stroškov dela" v javnem sektorju utegnejo razlikovati za nekaj deset milijonov evrov v "prid" proračunu, pa kaže na drugi strani opozoriti tudi na politično ceno morebitnih tolikanj drastičnih rezov, kot jih napoveduje premierjeva izjava o "vsaj 15 odstotkih" javnih uslužbencev preveč. Da o zelo verjetnem padcu kakovosti nekaterih storitev (recimo izobraževalnih) niti ne govorimo.
Štrukelj: Z rezi se bo dialog končal
Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS), je nad napovedmi o novih rezih zgrožen. "Glede na to, da je število zaposlenih v slovenskem javnem sektorju po vseh analizah v povprečju EU ali celo pod njim, je jasno, da ob dodatnem zniževanju država ne bi več mogla normalno funkcionirati, ne da bi direktno posegla v kakovost javnih storitev. Uničujoče posledice bi nastale tudi, če bi vlada znova znižala plače," je dejal Štrukelj. Obenem je opozoril: "Če bo v proračunu za leto 2013 razvidno, da namerava vlada zmanjšati število javnih uslužbencev ali znižati plače, se bomo takoj prenehali pogovarjati o vseh reformah in se v celoti posvetili zaščiti delovnih mest."
