Kako je mogoče, da je zvodenelo gibanje z idejami, s katerimi se, zlasti v krizi, lahko poistoveti toliko ljudi? Gibanje, ki je imelo izdatno podporo številnih intelektualcev. Gibanje, ki je uživalo tudi izdatno podporo medijev, saj smo medijski delavci, med drugim tudi zaradi lastnih izkušenj s fleksibilizacijo trga dela, vselej podvojevali število udeležencev vsake akcije gibanja 15o.

Ena izmed težav je gotovo sama dolgotrajnost »okupacije« brez vidnih rezultatov. Debate na takoimenovanih »delavnicah« so nekaj, kar pravzaprav počnemo vsi, ki se dobimo s prijatelji na pijači in same po sebi ne prinašajo sprememb. Tudi to, da se je gibanje skrčilo na najbolj dovzetne posameznike, ki so na koncu dajali vtis zaprte skupnosti, ni moglo spodbuditi širše udeležbe ljudi, ki bi se z idejo sicer poistovetili.

Ključna težava pa je tudi v tem, da tudi najbolj dovzetni člani niso dajali vtisa, da trdno verjamejo v svoje ideje oziroma, da bi zanje »žrtvovali svoja telesa«, kot so okupacijo oglaševali ob njenem začetku. Ob zadnjem obisku nogometne tekme med zeleno in vijolično ekipo sem sam denimo videl človeka, ki je vpričo policistov zalučal zajeten kos betona proti nasprotnim privržencem. Da ga je takoj obkrožila šesterica policistov in mu naložila par krepkih je samoumevno.

A to je precej bližje »zastavitvi svojega telesa« od posedanja v šotorih, prebiranja manifestov in sobivanja s policijo, ki je večino manifestacij po službeni dolžnosti zdolgočaseno spremljala. Ko pa je gibanje svoje proteste skušalo zaostriti, denimo s poskusom preprečitve rubeža hiše zavoljo bagatelnega dolga, pa je pogorelo na celi črti. Policisti so z uporabo minimalne sile učbeniško uspešno prestavili protestnike. Kričanje, ki pa je te minimalne konfrontacije spremljalo pa tudi ni bilo skladno s količino uporabljene sile.

Agresija je resda lahko dvorezen meč, ki se lahko kmalu sprevrne v izolacijo in stigmatizacijo gibanja s strani širše javnosti. A po drugi strani je tudi širša podpora gibanju ostala zgolj načelna, saj je večina manifestacij, roko na srce, izgledala kot priložnostno druženje prijateljev. Četudi so vselej izpostavljali, da je dosežek gibanja že to, da se v širši javnosti govori o določenih temah, pa slednje zveni bolj tolažba kot dosežek.

Jim je pa uspelo potrditi nekaj, čemur sedaj ne more oporekati niti najbolj zagrižen pacifist. In sicer da brez konfrontacije ne more priti do revolucije. Odlična iztočnica za razmišljanje na plaži o jesenskem nadaljevanju akcij.