Pri šestih letih je z dedom kuhal šnops. Kot deček je na splitski železniški postaji igral na piščalko in služil denar. Dokazati je hotel, da se lahko zasluži tudi s piščalko. Kasneje, ko je končal srednjo elektro šolo na Vegovi v Ljubljani in se je vpisal na elektro fakulteto, se je nekega dne spomnil, da bo zares poslovnež. Študij je pustil in leta 1989 ustanovil Elektronček. Prodajal je alarmne naprave. Menda bolj neuspešno. Sekira mu je prvič padla v med z elektronskimi blagajnami, ki jih je morala imeti vsaka slovenska trgovina in gostilna. Blagajne je hotel kupiti tudi Arkan, a je posel propadel, ker mu je Željko, kot se mu je predstavil, hotel plačati s hrastovim lesom. Z igralništvom se je začel ukvarjati, ko je spoznal Rajka Hrvatiča, ki ga je prosil naj mu popravi igralni avtomat, Pečečnik pa se je čudil, zakaj so „tajvanska jajca tako draga.“ Zato je začel sestavljati svoje igralne aparate, prvega kar v domači spalnici. Ter jih začel prodajati po svetu. Vmes je mu je zgodila še bolj neuspela avantura z nogometom in stadionom. Leta 2007 so ga ocenili na 92 milijonov evrov, zase pravi, da niti ne ve, koliko denarja ima. V žepu ga nikoli nima veliko. Kupujem najboljše obleke, najboljše računalnike, hoče imeti najboljše poslovne prostore, kar se mu ne zdi luksus, ampak nekaj vsakdanjega. Ima ekstravagantno zlato hišo v rodni Šmarci pri Kamniku, vozi BMW serije 7, v garaži pa mu stoji harley. Dvakrat poročen, iz prvega zakona ima sina, ki želi biti uspešen pevec. Za ženske misli, da so zbegane in da ne vedo kaj hočejo. Vedno je trdil, da je politično neopredeljen in da ima rad vse stranke. Tako lahko plača žur levičarjev ali pa papežu nese rdečo žogo, simbol njegove dobrodelne organizacije.
Več spletnih portretov najdete tukaj.
