Tokrat se bo drugič v zgodovini samostojnosti zgodilo, da bomo imeli notranjega ministra, profesorja Vinka Gorenaka, ki je sicer eden najbolj bojevitih in gorečih privržencev Janeza Janše in SDS, vendar je hkrati tudi eden najboljših poznavalcev delovanja policije.

V Slovenskih Konjicah rojeni 57-letni Gorenak je tako rekoč stari znanec policije. Kako je leta 1974 po maturi na celjski pedagoški gimnaziji zašel v takratno (prometno) milico, iz njegovih javno objavljenih življenjepisov ni jasno. Med pisanjem kazni za prometne prekrške in usmerjanjem prometa je Gorenak tri leta kasneje diplomiral za učitelja razrednega pouka na mariborski pedagoški akademiji. In dobil službo v policijski kadetski šoli v Tacnu. Po štirih letih učiteljevanja je napredoval v pomočnika komandirja postaje milice v Celju, kjer je skrbel za kadre. Na tej policijski postaji je ostal - pet let kot komandir - vse do prelomnega leta 1990. O svoji politični naravnanosti v tem obdobju Gorenak ne govori veliko, njegovi takratni kolegi pa vedo povedati, da je bil ubogljiv in zanesljiv član zveze komunistov. Najbrž je v tem veliko resnice, kajti drugače mu ne bi zaupali tako pomembne naloge, kot je kadrovanje v milici.

Po osamosvojitvi se je Gorenak iz komandirja in inšpektorja milice prelevil v policista, bolj natančno v svetovalca policijskega ministra Bavčarja. Za kratek čas je bil tudi direktor Policijske uprave Koper, vendar se je kmalu za dve leti vrnil na ministrstvo, ki mu je takrat načeloval krščanski demokrat Ivan Bizjak. Njegov naslednik Andrej Šter ga je postavil na vrh kadrovske službe notranjega ministrstva, kjer je ostal tudi pod ministroma iz LDS Mirkom Bandljem in Borutom Šukljetom. Na politično funkcijo se je prvič zavihtel junija 2000, ko so ga imenovali za državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, ki ga je v kratkotrajni Bajukovi vladi vodil Peter Jambrek. Čeprav je na volitvah 2000 premočno zmagala LDS in je notranje ministrstvo prevzel profesor Rado Bohinc, je Gorenak - takrat že doktor organizacijskih ved - kot vodja službe za analitiko ostal visoko v policijski hierarhiji. Ko je leta 2004 zmagal Janša, ga je ponovno imenoval za državnega sekretarja, tokrat notranjemu ministru Dragutinu Mateju. Vendar sta z Matejem sodelovala - bolje rečeno, nista sodelovala, saj drug o drugem nista našla lepe besede - le nekaj mesecev, kajti Janša ga je nemudoma prestavil v svoj kabinet, kjer naj bi skrbel za zvezo s parlamentom. Čez štiri leta je Gorenak čez prag parlamenta vstopil kot poslanec SDS.

Gorenak tudi politično očitno ni bil kdor si bodi, saj mu je vodstvo SDS v parlamentu, čeprav še zelenemu poslancu, poverilo vodenje enega najbolj pomembnih odborov, odbora za notranjo politiko. Da so prav njemu prepustili vodenje tega odbora, je bilo Pahorjevi koaliciji takoj žal. Gorenak je namreč ta odbor spremenil v uničujoče orožje SDS, ko je šlo za politične boje. Praktično je ni bilo zadeve ali afere, dejanske ali izmišljene, o kateri Gorenak ne bi sklical izredne seje odbora. Koalicijska večina je SDS naklonjene predlagane sklepe praviloma sicer preglasovala, toda past je bila v tem, da je Gorenak v tem odboru odpiral in omogočal razprave, ki so ustrezale razdiralni politiki SDS v opoziciji. V teh razpravah je bil eden najbolj ostrih in obtožujočih razpravljavcev z najmanj stvarnimi argumenti prav Gorenak sam. Najbolj priljubljene tarče so bili policijski funkcionarji, pravosodni minister, sodniki, po odhodu Brezigarjeve tudi tožilci. Tudi drugim ni prizanašal. Pred izvolitvijo Janeza Janše za mandatarja je Gorenak denimo predsednika republike Danila Türka javno ozmerjal za "luzerja, ki ni več faktor v postopku za imenovanje mandatarja".