Politične strasti se bodo že v začetku novega leta bolj kot zaradi sestavljanja primerne vlade razplamtele po zaslugi ustavnega sodišča, ki je včeraj objavilo razsodbo, da dovoli referendum o Družinskem zakoniku. Pri tem pa sploh niso odločali o vsebini zakonika. Do referenduma bo bržkone prišlo, saj za pobudniki stoji tako močna inštitucija kot je slovenska rimokatoliška cerkev (RKC). Ljubljanski nadškof Anton Stres je že pozdravil odločitev ustavnih sodnikov in pojasnil, da prizadevanje za referendum ni bilo v nasprotju z našo ustavo in s temeljnimi človekovimi pravicami, prav tako pa tudi ne v nasprotju s temeljnim načelom nediskriminacije. Civilni iniciativi za družino in pravice otrok pa je že pred časom uspelo zgolj v nekaj dneh zbrati 25 tisoč podpisov. Nejasno je le, ali bo referendum sočasno z nadomestnimi županskimi volitvami, ki naj bi se sicer zgodile predvidoma marca, ali ne.

Primčev drugi referendum

Civilno iniciativo in RKC motita člena, kjer je definirana družina in kjer je zapisano, da lahko člani istospolnih družin posvojijo biološkega otroka svojega partnerja. Za šefa civilne iniciative Aleša Primca bo to že drugi referendum, ki ga organizira, saj mu je pred nekaj več kot desetimi leti uspelo preprečiti uveljavitev zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, kjer ga je zmotila možnost umetnega oplojevanja samskih žensk.

Za referendumsko kampanjo glede družinskega zakonika poznavalci že zdaj napovedujejo, da bo prišlo do novih debat glede sovražnega govora. Najbolj nazadnjaški del slovenske nacije se bo verjetno spet moral otepati očitkov, da izvaja „katolibanizacijo„ Slovenije.Tistim, ki jim je bolj malo mar za referendume, kar je glede na pretekle obiske referendumov pravzaprav večina slovenskega volilnega telesa, pa bo malce neprijeten občutek pustilo dejstvo, da se bo morala država dodatno zadolžiti za nekaj milijonov evrov zaradi najbolj zagretih pripadnikov največje verske skupnosti pri nas.

Foto: STA

Organizacija referendumov je vse prej kot poceni. Lanskoletni referendum o RTV Slovenija in letošnji o malem delu sta skupaj stala okoli osem milijonov evrov, trojni junijski referendum pa okoli pet milijonov evrov. Pahorjeva vlada je morala po denar za referendume poseči v državne rezerve, saj v proračunu stroški za referendume ponavadi niso predvideni. Ali napovedani referendum pomeni zgolj odprtje nove referendumske sezone, ki bo pestila novo vlado, je težko napovedovati. Vsekakor pa so referendumi v Sloveniji postali sredstvo za merjenje moči med političnimi strankami oziroma med vladajočo koalicijo in opozicijo. Razen redkih izjem se jih udeležuje največ tretjina vseh volivcev.

Referendumi so bili v rosnih letih slovenske samostojnosti redek dogodek, saj sta se v devetdesetih letih zgodila le dva. Prvi referendum se je zgodil 1996, kjer se je na precej zmeden način glasovalo o spremembi volilnega sistema. Tri leta kasneje je tedanja parlamentarna opozicija zakuhala referendum, ker se ni strinjala z državnimi poroštvi za izgradnjo trboveljske termoelektrarne TET 3. Po prelomu tisočletja so postali referendumi veliko bolj popularni. Leta 2001 je prišlo do referenduma glede zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, leta 2003 o prestrukturiranju Slovenskih železnic in vračanju vlaganj v telefonijo, o nedeljskem zaprtju trgovin ter glede vstopa Slovenije v EU in NATO , leta 2004 o tehničnem zakonu glede izbrisanih ter 2005 o „Grimsovem“ zakonu o RTV. Nato se je 2007 zgodil še referendum o lastniškem preoblikovanju zavarovalnic, 2008 posvetovalni referendum o pokrajinah, 2010 glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško ter drugi referendum glede zakona o RTV-ju.

Na najbolj odmevnih referendumih zgolj 40-odstotna udeležba

Letos smo imeli kar štiri referendume; o malem delu in junijski trojček, kjer je največ težav vladi kot tudi Sloveniji na tujih finančnih trgih povzročila zavrnitev pokojninske reforme. Referendumi pa volivcev ne zanimajo tako kot denimo državnozborske volitve. Referendum o arbitražnem sporazumu in junijski trojček sta bila nadpovprečno obiskana, pa čeprav se ju je udeležilo le nekaj več kot 40 odstotkov vseh volivcev.

Takšnega obiska novi referendum najverjetneje ne bo deležen. Nekateri pravni strokovnjaki že odkrito govorijo, da morda ne bi bile napačne spremembe referendumske zakonodaje, ki je bila res napisana precej idealistično. Mogoče pa bi ob tem lahko Slovenija napravila kakšen korak dlje in bi uvedla t.i. i-volitve (volitve preko interneta). O njih je bilo sicer nekaj govora v drugi polovici prvega desetletja tega tisočletja. Zadeva se je dobro obnesla v Estoniji , pri nas pa ni bilo prave politične volje za izvedbo tovrstnega izražanja neposredne demokracije. Mogoče bi jih morali uvesti vsaj za referendume, da bi glasoval vsaj kakšen odstotek volilnega telesa več, če se že stroške krije iz skupne davkoplačevalske mošnje.

Prejšnje teme tedna najdete tukaj.