Pretepena mati kot prekršek
Sodni zaostanki so torej, kakor koli jih obrneš, klofuta pravni državi, predvsem pa mnogim ljudem, ki so prizadeti z njimi. Dobesedno kot zaušnico jih jemlje denimo Jožica Filipič . Kot novo zaušnico, kajti nekaj jih je že dobila. Pa kakšen pljunek, obilo psovk, zvrhano mero udarcev in brc zraven pred leti na dvorišču svoje hiše. Pred očmi trinajstletnega sina in s petmesečno deklico, ki jo je stiskala v naročju.Uradniški jezik je običajno suhoparen, sodniški spisi pa tako zamotani, da so nerazumljivi vsaj toliko kot zdravniška pisava. Nekateri trdijo, da so takšni nalašč, da so bolj vzvišeni. Zdaj si torej predstavljajte, kaj se je v resnici dogajalo, če je že pravniško-uradniška latovščina takole sočna:
"Samostojni podjetnik ... in sodar ... sta osumljena za prekršek zoper javni red in mir. Na dvorišču stanovanjske hiše v Podgradju sta 4. 8. 1995 kričala tam živeči Jožici Filipič, da je prekleta kurva, prasica pofukana, vlačuga, pošiljala sta jo v pizdo materino in pričela z njo fizično obračunavati. Udarjala sta jo po različnih delih telesa, jo na tleh ležečo brcala, vse dokler ni pritekel njen sin in ji pomagal, da se je lahko umaknila v hišo." Tako je 28. 4. 1998 ugotovitve policije na zapisnik sodnika za prekrške v Ljutomeru narekovala sodnica Vlasta Osterc Kuhanec in v bralcu zbudila prav do krvoločnosti maščevalno pričakovanje, češ, zdaj bo pa nasilnežema dosodila, kar jima gre. Zmota! Ugotovila je le, da je njuna "storitev prekrškov absolutno zastarala". Toliko je torej za ubogo Jožico storila država s svojim nedotakljivim sodstvom. No, bodimo pošteni, dala ji je tudi pravni poduk, da se lahko pritoži, in ji namignila, da se končno lahko spusti tudi civilno pravdanje, kakopak na svoj račun. Toda za dva otroka skrbi sama, mož je več kot ne na poti za delom, s trebuhom za kruhom. Tudi za očeta, ki je privezan na posteljo, mora skrbeti sama.Pritožila se seveda je, tudi varuhu človekovih pravic je pisala. In celo odgovoril ji je. Predlani je dobila pismo od samega Iva Bizjaka :
"Od predstojnika Okrajnega sodišča v Ljutomeru smo zahtevali poročilo o časovnih okoliščinah obravnavanja zadev, ki jih navajate, ter poročilo o razlogih za zastaranje kazenskega pregona." Predstojnik je tako visoki instanci kajpak odpisal. Potarnal je, da kazenski pregoni proti nasilnežema res niso več mogoči, ko pa so vendar zastarali. Razpravljajoči sodnik je, siromak, preobremenjen. Že tako jih pestijo veliki zaostanki, "pripad zadev še narašča in zlasti na kazenskem področju je bilo potrebno reševati predvsem prioritetne zadeve, v katerih so bili storilci praviloma v priporu". Da ne govorimo o "zapuščinskih, nepravdnih in zemljiškoknjižnih zadevah", ki tudi bremenijo sicer pridne sodnike, zato res niso zmogli še ...Zaupa le še tožilcem
Bizjaka menda ni nič več zanimalo, kakšne nevarne hudodelce imajo v Ljutomeru pod ključem, da so "prioriteta" pred tako nemarnima surovežema, ki sta se lotila nemočne ženske. Tudi to mu, kot kaže dopisovanje, ni zbudilo radovednosti, zakaj nasilnežev niso vtaknili za rešetke, pa bi bila lahko "prioriteta" ljutomerskega pravosodja. Zato modro ponavlja, da je prišlo pač do zastaranja in da ni bilo "meritorne odločitve sodišča, kar pa ni sprejemljivo". Sodnike je moral kar srh spreletavati, ko so brali te grozovite besede. Bizjak jih je še podučil, da so ravnali v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je "tudi za tozadevne primere predvidel sodno varstvo". Zdaj šele jih je moralo biti groza tam v daljnem Ljutomeru! Prav sram jih je pa postalo šele, ko so prebrali, da je varuh človekovih pravic na takšne probleme opozoril že v letnem poročilu za leto 1996.In, če verjamete ali ne, Bizjak je dal Jožici prav: "Zato moram pritrditi pobudi o počasnem obravnavanju vaših zadev pred Okrajnim sodiščem Ljutomer in tako žal spet ugotavljamo, da so veliki zastoji v obravnavanju in odločanju pred sodišči. Pri tem razumemo vaše nestrinjanje s počasnim sodnim odločanjem. Kot stranko v postopku, ki pri sodišču išče varstvo svoje pravice, vas ne zanimajo kadrovske in druge težave sodišča, ki povzročajo odločanje izven razumnega roka. To je namreč kršitev pravice do poštenega sojenja in zanikanje pravic do sodnega varstva
Zato zagotavljamo našo trdno odločenost pri zahtevi, da država zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva, vključno z odločanjem brez nepotrebnega odlašanja." Sklanjala je Jožica glavo nad temi pretresljivimi mislimi in se čudila, zakaj, za vraga, jo Bizjak gnjavi prav s "kadrovskimi in drugimi težavami sodišč", ko pa vendar hkrati sam trdi, da je te prav nič ne zanimajo. Ne bev ne mev pa o tem, kaj bo storil recimo z malopridnimi sodniki, ali da bi si privoščil nasvet, vsaj kakšen namig, kako naj, ubožica, zavaruje svoje človekove pravice. Kako se že reče funkciji, ki jo je opravljal Bizjak?!Nista tepla le mamice, tudi otroka sta ogrožala
Naj se ji reče kakor koli že, Jožica je izgubila vsako zaupanje vanjo. Marca letos je raje poskusila še z generalno državno tožilko in ji poslala vlogo za varstvo zakonitosti."Ne morem verjeti, da je sodišče odločilo tako, kot je, glede na to, kar sem prestala, in da obdolženca za svoje brutalno dejanje nista bila obsojena. Tistega dne sta na naše dvorišče prišla soseda, oče in sin, me brutalno pretepla in mi prizadejala na videz lažje poškodbe, za katere se je kasneje pokazalo, kako težke so bile v resnici. Še danes se zdravim. Šest let je minilo, pa me obdolženca še vedno maltretirata, zmerjata ..." Zakaj pa ne, če so jima sodniki z občutkom, kako nedotakljiva sta, vlili pogum?! Jožica se boleče spominja, zato se več kot upravičeno boji. Takrat jo je rešil le trinajstletni sin. Še sestrico, dojenčka, je prestregel, ko se ji je med umikom pred nenehnimi udarci in brcami izmuznila iz rok:
"Tudi otroku sta grozila. Kričala sta, da naju bosta polomila, kjer koli naju bosta dobila, in naju poklala kot svinji. Takoj ko sem se z otrokoma kot po čudežu rešila, sem poklicala policijo. Prišla sta dva policista, naredila zapisnik, vanj pa nista hotela prav in v celoti zapisati moje izpovedi. Prosila sem ju, naj mi pokličeta rešilni avtomobil, pa sta to zavrnila, češ da nista pristojna, naj za svoje poškodbe in zdravje poskrbim kar sama. Še danes komaj verjamem. Po nasilnem pretepanju sem bila videti, kot bi preživela hudo prometno nesrečo. Soseda je bila priča vsemu temu. Stekla je po mamo in ta me je peljala v zdravstveni dom." Čez teden dni je le dobila zdravniško potrdilo o poškodbah. Mož, ki je zaradi njenega bolehanja tri mesece skrbel za družino, je izgubil službo v Avstriji. Družina je bredla v vse globljo denarno stisko. Odvetnica ji je priznala, da sta ji obdolženca ponujala visoko podkupnino, a jo je zavrnila.Tu se vendar vsi dobro poznamo
Prav v debeli denarnici in iz nje izvirajočem ugledu, ki ga premoreta njena rablja, vidi vzrok za svoje težave s pravosodjem in policijo: "Vse stvari so na sodišču ležale tako dolgo, da so zastarale, saj imata oba obdolženca vsestranske zveze in poznanstva, tako na policiji, med zdravniki in s posameznimi sodniki v tem našem pomurskem koncu. Ljutomer je majhen kraj, vsak pozna vsakogar in ker sta podjetnika, imata pač zveze," je napisala Zdenki Cerarjevi . Dodala je, da ima za vse to verodostojne priče, in se ni mogla izogniti tožbam, kako je izgubila vsako zaupanje v pravičnost sodstva.Prvi tožilki skrbno našteva, kako sta napadalca vdrla na njeno posest, jo hudo poškodovala in menda skušala umoriti. Pri tem sta ogrozila življenje njenih otrok, še najbolj je bil v nevarnosti seveda dojenček. O vsem tem so policistoma govorile tudi priče, pa se jima še zapisati ni zdelo vredno. Zanju je bilo vse to pač zgolj prekršek, "kršitev javnega reda in miru". Zdaj tudi njiju dolži, da sta ji ogrozila življenje, saj sta zavrnila pomoč. In sama zbira priče, dokaze.
"Zaradi znanstva obdolžencev s sodniki in z bivšim uslužbencem sodišča sem že zahtevala izločitev sodnika svetnika, ki je hkrati predstojnik ljutomerskega sodišča. Jasno, nisem uspela. Pa mi je prav ta sodnik na obravnavi zabrusil: ,Mar mislite, da bo boljše, če bosta obsojena, saj kdor bo obsojen, se bo maščeval.? Kako lepo mi je dal vedeti, naj vse skupaj pustim pri miru in pozabim. Ali pa je bila to morda kar grožnja?!" Tako Jožica Filipič kot njen mož sta se včlanila v Civilno združenje za nadzor nad inštitucijami. Starši otrok, ki jih je ptujska policija vklenjene obešala na radiatorje, pa menda tudi. O tem boste lahko prebirali v naslednji številki.