Pobudnik ustavne presoje je sicer lastnik nepremičnin, ki mejijo na zemljišče, na katerem pogosto potekajo različne javne prireditve. Na upravno sodišče se je večkrat pritožil zaradi izdanega dovoljenja za izvedbo javne prireditve. Upravno sodišče je njegove pritožbe zavrnilo, saj je menilo, da pritožnik ni imel več pravnega interesa za sodno varstvo, saj je bila javna prireditev, o kateri je tekel postopek, že končana. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi vrhovno sodišče.
Pritožnik se je obrnil tudi na ustavno sodišče, ki pa je sklenilo, da je zakon o upravnem sporu v neskladju z ustavo. Ugotavlja namreč, da veljavna zakonska ureditev tožniku ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, da bi v upravnem sporu dosegel sodno presojo zakonitosti nad izdanim dovoljenjem za javno prireditev.
To se po mnenju ustavnih sodnikov kaže kot sistemska pomanjkljivost ureditve upravnega spora, saj tu ne gre za značilnosti, ki bi bile pomembne izključno pri odločanju o dovoljenjih za javne prireditve, temveč za splošno zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni.
Ureditev, ki tožniku ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, torej dejansko odvzema pravico do sodnega varstva, ugotavlja ustavno sodišče. Ker zakonodajalec tega vprašanja v zakonu o upravnem sporu ni uredil, ustavno sodišče ni moglo razveljaviti sporne določbe, pač pa je ugotovilo, da je zakon v neskladju z ustavo.
Zakonodajalcu je sodišče naložilo, da mora omenjeno neustavnost odpraviti v enem letu, do odprave neskladja pa lahko tožnik zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah prizadet z nezakonitim upravnim aktom. Ustavno sodišče je tudi razveljavilo tri sklepe vrhovnega in upravnega sodišča v tem primeru.
