Predsednik SDS in nekdanji predsednik vlade Janez Janša je zoper Dnevnikovega kolumnista Vlada Miheljaka 1. aprila vložil tožbo zaradi kolumne, v kateri je Miheljak zapisal, da je "Janša pustil za seboj precejšnje opustošenje: izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže". Janševa zastopnica Nina Zidar Klemenčič je pri tem zapisala, so "vse sporne izjave neresnične" in da bo moral Miheljak dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost izjavljenega.

Med nasprotnimi argumenti je navedeno, da je Slovenija v letu 2007 dosegla javnofinančni in proračunski presežek, da so bili odhodki "širšega sektorja države" znižani, da so prihodki DARS v obdobju od 2004 do 2008 "vsako leto naraščali" in da Janša državnega denarja ni razmetaval za predvolilne golaže. Sodišču odvetnica predlaga ugotovitev, da je Miheljak kršil pravico do časti in dobrega imena Janeza Janše. Kolumnist naj bi citirano izjavo umaknil ter opravičilo objavil v sedmih slovenskih tiskanih medijih.

Vlado Miheljak je včeraj dejal, da je od Janše pričakoval toliko razuma, da tožbe ne bi vložil. Opozoril je tudi na dejstvo, da je imel Janša v skladu z veljavno zakonodajo možnost objaviti popravek. Zahtevo za popravek je po objavi kolumne 7. januarja 2009 na Dnevnik sicer naslovila Slovenska demokratska stranka. Dnevnik popravka ni objavil zato, ker se Miheljakova kolumna ni nanašala na SDS, in tudi zato, ker je, kot je tedaj v odgovoru SDS zapisal odgovorni urednik Ali Žerdin, "avtor v popravljanem članku podal svoje mnenje o uspešnosti dela vlade J. Janše, do česar je kot publicist in državljan upravičen na podlagi ustavne pravice do svobode izražanja, pravica do popravka, kot jo regulira zakon o medijih, pa ni namenjena popravljanju drugačnih mnenj". Janševa zastopnica v tožbi še navaja, da je Janša Miheljaka dva dni po objavi kolumne pozval, naj izjavo umakne in se opraviči, vendar se to ni zgodilo.

Miheljak je prepričan, da bo "postopek Janši prinesel več težav kot užitkov" in da ga sam ne dojema kot problem temveč kot "prvoaprilsko tožbo". Medijska strokovnjakinja dr. Sandra Bašić Hrvatin je včeraj opozorila, da je kolumna kot žanr namenjena predstavitvi vrednostnih sodb avtorja in da se resničnosti teh ne more dokazovati. "Kolumnist vse, kar zapiše, uporablja zgolj za podkrepitev svojega pogleda," je pojasnila. "Tega se zavedajo tudi bralci, ki kolumen ne berejo iščoč dejstva, temveč zato, ker jih zanima pogled kolumnista." Slovenska sodna praksa pozna primer tožbe Dimitrija Rupla zoper Mladininega kolumnista Bernarda Nežmaha, ki jo je po dveh uspešnih sodbah za Rupla vrhovno sodišče vrnilo v ponovno sojenje, kasneje pa je primer zastaral. V mednarodnem merilu je med drugimi relevanten primer "New York Times v. Sullivan" iz leta 1964, v katerem je vrhovno sodišče izreklo zgodovinsko sodbo, da v medijih izražene kritike dela politikov oziroma javnih osebnosti uživajo posebno stopnjo zaščite svobode izražanja.