"Oblike pomoči s posredovanjem psa so različne. Psa lahko izkoristimo v terapevtske, motivacijske, izobraževalne ali rekreacijske namene. Z njim obiskujemo bolnišnice, domove za starejše, vrtce, šole in delovno-varstvene centre. Opravljamo celo zasebne terapije na domu," pojasni strokovna vodja Zavoda za terapijo s pomočjo psov - PET Mojca Debevc.

Pes na zdravniški viziti

Pomoč je namenjena osebam vseh starosti, predvsem ljudem s posebnimi potrebami, ki jim obiski terapevtskega para (psa in vodnika) izboljšajo kakovost življenja. "V domu za starejše občane je na primer starostnik, ki je preživel kap in slabo uporablja desno roko. Z delovnim terapevtom sicer vsakodnevno dela razgibalne vaje, ampak to zna biti sila monotono. Če pa je zraven pes, dobi bolnik motivacijo. Namesto običajne vaje recimo češe psa in s tem prav tako razgibava roko," razloži Debevčeva.

V veliko pomoč so psi tudi v psihiatričnih bolnišnicah in na pediatričnih klinikah, kjer se jih še posebej razveselijo hudo bolni otroci. "Takoj ko se pes pojavi na vratih, je razpoloženje opazno boljše. Psi lahko popestrijo vizite ali pa so prisotni, ko medicinska sestra otroku jemlje kri. Otrok se takrat osredotoči na psa in postane miren. Pes lahko tudi leži v bolnišnici zraven otroka. Še predstavljati si ne morete, kaj to pomeni za otroka, ki se zdravi s kemoterapijo. Takrat namreč pozabi, kaj je z njim narobe," poudari naša sogovornica.

Psi se menda sila dobro obnesejo tudi v stikih z ljudmi s hudo demenco, saj se ti - medtem ko so nemalokrat še ožji družinski člani zanje neznanka - kosmatincev vselej spomnijo. Po besedah Debevčeve pa terapije ne vsiljujejo tistim, ki se psov bojijo oziroma si tega ne želijo.

Ni vsak pes za terapevta

Kako pa pes in njegov vodnik postaneta terapevtski par? Direktorica zavoda PET in kinološka inštruktorica Valentina Horvat Kokelj pravi, da je pot do naziva vse prej kot lahka in da se skozi testiranje in izobraževanje do končnega uspeha prebijejo le najvztrajnejši: "Ne more biti vsak pes terapevtski. Ni pa pomembno, ali je mešanec ali pasemski."

Inštruktorica Horvat-Kokljeva najprej s posebnimi testi spremlja psa v različnih situacijah - od poslušnosti prek odziva na druge pse in ljudi različnih starosti do reakcije na različne zvoke in vizualne dražljaje. "Pes mora biti tudi dosledno negovan; ne sme zaudarjati, imeti mora čiste zobe, ušesa… Zelo pomembno je tudi, kakšen je njegov vodnik. Biti mora namreč discipliniran in odločen. In primerno oblečen," se zasmeji inštruktorica in doda, da je gospo, ki je na testiranje prišla z visokimi petkami, nemudoma odslovila.

Če pes in vodnik z odliko opravita testiranje, se začne izobraževanje. Pes mora tudi na temeljit veterinarski pregled, ki ga opravijo točno določeni veterinarji. Pri tem Horvat-Kokljeva zaskrbljeno ugotavlja, da nekatere organizacije vozijo terapevtske pse v ustanove kar brez veterinarskih pregledov.

Po obveznem pripravništvu, ki poteka pod budnim očesom mentorja, sledi zaključni izpit. Če ga uspešno opravita, dobi vodnik licenco zavoda PET za vodnika terapevtskega psa, medtem ko se pes okiti s posebno oprsnico, ki oznanja, da ni zgolj običajen pes.

Zakonodaja pozna le reševalne pse in vodnike slepih

Prav s podeljevanjem licenc za tovrstno pasjo pomoč pa je za zdaj pri nas še velik križ. Medtem ko je v Avstriji možno dobiti terapijo s pomočjo živali celo na napotnico, v Sloveniji še vedno ni niti zakonsko določeno, kdo se sme ukvarjati s posredovanjem s pomočjo psa, kakšni so standardi in kdo sme šolati terapevtske pse.

Ker enotnih meril ni niti v okviru Kinološke zveze Slovenije, vsaka tovrstna organizacija postavlja svoje standarde in jamči za kakovost le s svojim dobrim imenom. Po besedah predsednice sveta zavoda PET Monike Rijavec so bili prav oni tisti, ki so prvi uskladili merila s primerljivimi evropskimi in svetovnimi terapevtskimi organizacijami.

"V Sloveniji zakonodaja opredeljuje le reševalne pse in pse vodnike slepih. To hipotetično pomeni, da lahko pri nas kdor koli s svojim psom tvori terapevtski par. Vsaka učiteljica, na primer, lahko pripelje v razred ali na športni dan svojega kužka, ki ni ne šolan ne testiran. To pa je problem. Tak pes lahko namreč ugrizne ali pa ima zajedalce, ki so nevarni tudi za ljudi," opozori Rijavčeva in doda, da so na ministrstvu za zdravje že imeli določene pogovore, ampak se vse skupaj premika bolj po polžje.