Zgodba o Miroslavu Krleži pa ob tem vsebuje tudi drugo, neliterarno, politično plat - v Jugoslaviji je dolgo veljal za "državnega pisatelja" in Titovega prijatelja, čeprav se je s časom distanciral od uradne ideologije, kritiziral didaktično literaturo socrealizma in leta 1967 podpisal deklaracijo za neodvisnost hrvaškega jezika ter se tako neslavno poslovil od centralnega komiteja Zveze komunistov. Skratka, kar koli je že počel, je odmevalo, bil je dominantna figura tako v literarnih kot v političnih razpravah, tako v času življenja kot po smrti leta 1981.

Pozabljen in znova odkrit

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je prvič zgodilo, da je njegovo delo nekako poniknilo v ozadje. Njegovo iskreno, posebej mladostno navdušenje nad idejo komunizma ni bilo več nekaj, kar bi novi družbeni režim pozdravil. Kljub svojemu kritičnemu odnosu do vseh totalitarizmov je bil v novem nacionalnem kanonu Krleža deležen hladnega sprejema - sicer nihče ni poskušal ovreči njegovega pomena, a tudi nihče ni o njem govoril, pisal, ga citiral ali priporočal v branje. Lani so na Hrvaškem zaznamovali tridesetletnico njegove smrti in z nekaj slavnostnimi dogodki nakazali pripravljenost za sprejem velikega barda nazaj v akademsko okrilje.

To je pokazal tudi posvet v Društvu hrvaških pisateljev, na katerem so o položaju Krleže v današnjem času govorili najvidnejši kritiki in teoretiki - Predrag Matvejević, Igor Mandić, Velimir Visković, Viktor Žmegač... "Berite Krležo!" so pozivali intelektualci, toda to je lažje reči kot uresničiti. Krleževi stavki so dolgi, bogati in zapleteni, atmosfera je polna sentimenta, a tudi intelektualiziranja in polemiziranja z različnimi idejami, med katerimi so danes nekatere tudi preživete. Njegov idealni bralec je zato izobraženec, ki ima čas in voljo, da se spoprime s težkim tkanjem njegove literature, če pa bere eseje, mora biti poleg tega še dober poznavalec zgodovinsko-političnega konteksta, ki ga Krleža v njih secira. Ja, kakšne posebne bralne zagnanosti s strani mladih res ni pričakovati. Zato je toliko bolj zanimivo, da so se za Krležo, vsaj v zadnjem času, ogreli odri.

Gledališki "bum" Krleže

Gospodo Glembajeve, prvi del istoimenske dramske trilogije, smo nazadnje videli pred šestimi leti v Novi Gorici, sicer pa so to dramo lani uprizorili tudi v Zagrebu in Beogradu (prvo v režiji Vita Tauferja, drugo z Borisom Cavazzo v vlogi Ignaca Glembaya), lani sta odmevali še zagrebška in (nekoliko manj) osiješka Leda (drugi del trilogije), Glembajevi bodo nocoj tudi v Ljubljani. Toda to še ni vse, v Gledališču Ulysses Radeta Šerbedžije so pred nekaj leti reaktivirali Šerbedžijevo monodramo iz sedemdesetih let, Moj obračun z njimi, in postavili še Pijano noč 1918. Tema predstavama, ki sta nastali po Krleževih esejističnih in avtobiografskih zapiskih, se je pred kratkim pridružila še Evropa danes v koprodukciji Zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture, ki je ravno tako nastala po istoimenskem Krleževem eseju v režiji Harisa Pašovića in z zvezdniško ekipo (Miki Manojlović, Laibach, Edward Clug).

Če bi bili nesramni, bi lahko rekli, da se Krleža spet dobro prodaja - in to od Triglava do Vardarja. Zakaj pa ne? Kombinacija jugonostalgičnega sentimenta in jugomitoloških figur gre dokazano dobro v promet. Krleža namreč še vedno deluje kot mitološka figura, ki so jo sicer za nekaj časa zamolčali, a je niso nikoli kritično in argumentirano postavili pod vprašaj. Predstave, ki temeljijo na avtobiografijah in esejih ter se bolj neposredno oklepajo Krleževe osebnosti, morda manipulirajo ravno s tem - z iluzijo pravih avtoritet stabilnega sveta preteklosti, ki naj bi bile izgubljene v sodobnosti brez velikih zgodb, vodij in avtoritet.

Podobe propada elite

A bilo bi nepravično, če bi aktualno zanimanje za Krležo pojasnili samo z njegovo "mitsko" avro. Ni namreč težko ugotoviti, da nekatera njegova dela, tudi Gospoda Glembajevi, obravnavajo okolje, ki je srhljivo podobno današnjim razmeram, torej globoko krizo določenega gospodarskega in družbenega sistema. Dogajanje Glembajevih je tako umeščeno v točko tik pred razpadom, v eno samo avgustovsko noč leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, v hišo Glembajevih, družine z dolgo tradicijo visokega meščanstva, klavirjev, hrtov in afektiranih fraz v nemščini in francoščini.

A je kultiviranost tu le maska za amoralnost, barbarizem, materialni in duhovni razkroj. Glava hiše Ignjat Glembay, bankir in gospodarski magnat, se je z izdajanjem menic v svojem imenu in v imenu drugih zadolžil do grla. Sin Leone je slikar, živčna razvalina, ki se mu gnusita glembajevska licemerstvo in nadutost, a še vedno raje živi z družinsko rento kot brez nje. Ignjatova žena in Leonejeva mačeha, demonska baronica Castelli, je vlačuga, ki je do visokega družbenega stanu dobesedno prilezla čez trupla. Spopad notranjih protislovij vladajočega razreda, izraženih v treh kompleksnih osebnostih, Glembajeve v eni noči popelje v smrt, umor in bankrot. Pobili se bodo popolnoma sami, saj je Krleža trdno verjel, da se bo sistem, ki mu poveljuje "en odstotek", medtem ko 99 odstotkov trpi, sam sesul vase. Mu tokrat verjamemo?