"Brez možnosti za pisanje pa je moja volja do življenja veliko manjša. Pogosto govorim v privzdignjenem slogu, da pisanje ni samo način mojega življenja, temveč je moje življenje.“
Vsak Hitchensov esej o raku je problematiziral zahrbtno bolezen, nekatera besedila so govorili o smrti, večina njih pa, kot je bilo za avtorja značilno, je bila odziv na neumnosti in na sprejete miselne vzorce družbe. Zadnji esej pa predstavlja sijajen obračun z rekom, ki ga mnogi uporabljajo in mu sledijo: kar te ne ubije te okrepi.
Hitchens trdi, da je v grobem fizičnem svetu preveč tega, kar te sicer ne ubije, te pa lahko kruto oslabi. Nietzschejev rek ima tako bistveno pomanjkljivost.
