Kitajsko ameriška avtorica, Lisa See je pred časom raziskovala kitajsko navado povezovanja nog mladim deklicam, ko je nehote odkrila nushu, edini jezik oziroma pisavo na svetu, ki pripada in ga razumejo le ženske. Čeprav so bili njegovi začetki precej megleni, se je umetnici porodila ideja za roman, ki bo tudi kot film jutri ugledal luč sveta na velikem platnu, ''Snow flower and teh seceret fan'' (Snežna roža in skrivni oboževalec).
Skrivnost in povezanost nushuja in bolečega prevezovanja nog
Deklicam hunanske province so okoli sedmega leta začeli prevezovati noge, s čimer so preprečili njihovo rast. Dekleta so večino mladosti preživela v notranjosti svojih domov, najprej v ''ženski kamri'', nato pa v domovih družin svojih mož. Da jim je bilo v njihovi izolaciji od sveta in prenašanju bolečin prevez lažje, so več deklet iste vasi združili v eni sobi. Postale so ''zaprisežene sestre'', vse dokler se niso poročile.
Med dvema dekletoma se je lahko vzpostavila celo uradna pogodbena zveza, ki pa je bila pogosto bolj trdna in pristna, kot tista med poročenim parom. Seejeva v romanu razloži: ''Laotong (razmerje med dekleti) je sprejeto po lastni volji in z namenom čustvenega priajteljstva in večne zvestobe. Poroka ni bila prostovoljna ampak dogovorjena ter z enim samim namenom – imeti otroke.''
Dekleta so, kljub takim zvezam, še vedno kasneje bila poročena z moškimi. Po razdružitvah s svojimi ''zaobljubljenimi sestrami'', so si pisale pisma. Da jih ni nihče razumel, so razvile nushu. Vse do leta 1960 sploh ni nihče vedel, da jezik, pravzaprav pisava, obstaja. Nato pa je na neki železniški postaji omedlela starejša ženska. Policija je v njeni torbici našla papir s čudno pisavo, zato so jo najprej obtožili celo vohunstva, razlaga Seejeva.
