Petični Argan se iz mondenega pariškega salona 17. stoletja preseli ob morje na koncu 19. stoletja, pod večdelni baldahin in v emajlirano banjo, kjer tiči, če ni poležan na kamnito klop pod roke padarjev. Scena Janje Korun za razliko od pogoste prakse drugih režiserjev ne kaže odrskih kulis, vzdržuje pregrado med odrom in dvorano, varuje oko pred drobovjem teatra. Prizorišče sicer ne potrjuje posebne premožnosti letoviščarjev, najemnik v njem pristane na serijsko obravnavo, deležen je tudi pomnoženih kopij Magritta (a če smo pikolovski, Varljivost podob datira šele v leto 1929), avtentiko zamenja imitacija.

Argan Borisa Ostana uživa v bolezenskem stanju smrtno resno, najraje z rahlo priprtimi očmi, ko se ne da videti vsega. Kompulzivna skrb za zdravje vodi v ukvarjanje s sabo in z zdravniškimi slepili, ob vsaki novi krizni coni po telesu mazohistično gruli od radosti, saj je bolezen treba iztrebiti in martirija še ne bo konec. Logičnih razlag ne povezuje zlahka, saj je čemerna trepetlika, ki hlepi po pozornosti in usmiljenju, očitno tudi po dominantni ženski figuri, saj ga v ideji doma že čaka zdizajnirana (in večinoma odsotna) žena z obličjem Tanje Ribič, in to na neseksualni osnovi. Posebna zgodba je Primož Pirnat kot Toaneta/Toto, terapevtski lik fluidnega spola v natikačih, njen dialog z Arganom je benigno grozilno ščegetanje, komični potencial še pomnoži Pirnatova masa z nabritim nasmeškom. Zelo drugače vidi zdravje in medicino sestra Beralda (Jette Ostan Vejrup), pripadnica verske ločine v rumenem, ki bratovo stanje poimenuje tudi ortodoksno odkrito. Ključ, ki zbere prevrtljive muhe, ose in obade, je denar, s tem se ubadajo vsi, ki lovijo pravi trenutek. Enodimenzionalna miselnost Daifoirusa (Milan Štefe) in sina Tomaža (Jurij Drevenšek) vstopi v predstavo kot deus ex machina iz višav in se spravi nad Argana v visoki modi, mladi se nauči nekaj zlogov latinščine in si zatlači v hlače toliko robcev, da z mošnjo skoraj tolče brhko hčer Angeliko (Tina Potočnik) po glavi. Pohlep v povprečju razume manj od nič, a vsak se briga zase, splošna omika je že sicer na dnu.

Predstavo v splošnem teži precejšnja poenostavljenost, posrečeni prebliski epizodnih vlog so redki in skoraj zbežijo mimo (Kleant Žige Udirja vabi mladenko na uro seciranja; Janez Starina doživi doktorski furioso). Ob posameznih avtoreferenčnih vpisih ta režija rada ironizira aktualno družbeno stvarstvo, začenši z glasbenimi prehodi Gregorja Strniše, ki med drugim vpeljujejo ton modernizirane frajtonarice. Zgodbo, ki se nadaljuje onkraj odra, nakaže konec prvega dela, ki spusti zaveso v hipu, ko zasede oder pogrebni sprevod - pravi dodani protagonist pa ni običajna zavesa iz težkega žameta, temveč masiven požarni zastor, s katerim režija obudi odsoten odnos do prometa zastorov (v slovenskem teatru je očitno močnejša brechtovska tradicija). Argana dokončno prizemlji Totojev novi prehrambni režim, pogled mu zbistri tudi test predanosti njegovih žensk, odslovi zdravnika in javkajoča namrgodenost se zdi pri koncu. A Korun režira naprej: Arganu nadene zdravniško haljo in ga pošlje ob spuščeni zastor, da mu s stetoskopom išče pulz, to pa prevrne v neartikulirani pogo celotne igralske ekipe. Pomen tega meta-komentarja, ki izjavlja nekakšno absolutno distanco do sodobnosti in (še bolj) lastno težavo s sodobnostjo, se zdi nenavadno tog za režiserja, ki se mu kot kreatorju vsebin pogosto pripiše večno mladost. To pa pove veliko o režiserju samem.