Ta velikan popularne glasbe je napisal več kot sto hitov, ki so Ameriki in Veliki Britaniji že zdavnaj ponarodeli, prav z njegovimi skladbami pa so zasloveli mnogi pevci. Največ jih je denimo izvajala pop diva Dionne Warwick, ki je najbolj zaznamovala obdobje med Elvisom Presleyjem in The Beatles v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pozneje, v osemdesetih, pa je odmevno sodelovala tudi z Bee Gees, Eltonom Johnom, Gladys Knight in Steviejem Wonderjem.

Genij popularnih skladb

"Rekla bi, da so pesmi Bacharacha bolj popularne kot on sam, to so recimo I Say A Little Prayer For You ali pa Look of Love, s katero so opremili film Casino Royale. V glavnem sem izbrala skladbe, ki so bile napisane za filme ali muzikale, recimo Promises, promises. Gre tudi za popevke, ki so jih poleg Dionne Warwick peli Dusty Springfield, Tom Jones, Barbra Streisand... Prav njegove uspešnice so mnoge pevce naredile znane v ZDA in drugod," pravi Iva Stanič pred nocojšnjim koncertom.

"Tudi sama ga prej nisem poznala kot avtorja, sem pa večkrat naletela na njegove pesmi in tako je kmalu prišla zamisel, da bi mu bilo dobro posvetiti večer in ga izpostaviti kot skladatelja. Ta ideja seveda ni povsem izvirna, na tak način so ga po svetu že izvajali - tudi jazzovski izvajalci, ki so njegove pesmi preoblekli v jazzovske aranžmaje. To niti ni naključje, kajti Bacharachove kompozicije so že v idejah jazzovsko naravnane, ujete so nekako med popom in jazzom. Sliši se, da je bil pod velikim vplivom jazza, zaradi česar je tudi meni zelo všeč; ni povsem ne eno ne drugo," ugotavlja Iva Stanič.

Zanimivo pri tem je, da je Bacharach prav v teh dneh gostoval v sosednji Italiji na poletnem festivalu v Lucci skupaj s priljubljenim italijanskim pevcem Mariom Biondiem, kjer je kljub svojim zavidljivim letom tudi sam sedel za klavir; vedno se je namreč zelo rad pojavljal tudi kot glasbenik izvajalec in dirigent, ne le kot komponist in aranžer. Bacharacha lahko primerjamo s takšnimi geniji, kot sta bila George Gershwin in Irving Berlin, pri opredeljevanju njegove glasbe pa bi lahkotnemu jazzu in popu lahko dodali še elemente soula in bossa nove. Burt Bacharach se je rodil leta 1928, prejel je šest grammyjev, leta 2008 pa tudi priznanje za življenjsko delo.

Pozno na glasbeno pot

Iva Stanič je danes zaposlena v družinskem podjetju, zaključila je komunikologijo na fakulteti za družbene vede, toda ljubezen do petja je bila očitno toliko silovita, da se je, ko je že bila na družboslovnem študiju, odločila izpiliti tudi vokalno tehniko. Vpisala se je na srednjo glasbeno šolo v razred solopetja k Nadi Žgur, po maturi pa so sledila izpopolnjevanja v Münchnu in Gradcu (vokalne delavnice Dava Strouda). Leta 2006 so jo sprejeli na Deželni konservatorij za glasbo v Celovcu, kjer se je izpopolnjevala pri jazzovski pevki Caroline De Rooij, za širjenje obzorja pa je obiskovala še pouk klasičnega petja pri profesorju Gabrielu Lipušu.

"Samo z glasbo bi pri nas zelo težko preživela, še posebno, ker imam jasno vizijo, kaj hočem početi v glasbi," pravi Staničeva, ki si je tudi znotraj glasbe izbrala precej "deficitarno" zvrst. "Ampak sem ugotovila, da sem glasbenica in da je glasba tista, s katero se dejansko želim ukvarjati profesionalno, čeprav sem to pravzaprav ugotovila relativno pozno."

Po uspehih na Slovenski popevki, tam se je slovenski javnosti predstavila sploh prvič, je kmalu sledil njen prvi in za zdaj edini samostojni album z naslovom Vsak nov dan (založba ZKP RTV Slovenija). Leta 2009 je s pesmijo Sem glas nase opozorila kot finalistka na Slovenskem festivalu šansonov, sicer pa ima za seboj že nekaj odmevnih in domišljenih projektov. Izstopa nedvomno Dolce vita - Sladko življenje, kjer se je posvetila italijanski glasbi iz tako imenovanih zlatih šestdesetih let; lani je na primer posnela skladbo Takšna, kot bi me želel, ki je v bistvu priredba italijanskega hita Sono come tu mi vuoi italijanske popevkarice Mine Mazzini iz leta 1966.

Nadgradnja standardov

Nastopila je že z večino jazzovskih zasedb pri nas, med drugim z big bendi RTV Slovenija, Grosuplje, Vrhnika, Radovljica, Nova, Zmaji, Cerknica, ter z zasedbama Primož Grašič trio in Blaž Trček Group pa tudi z že uveljavljenimi imeni, kot so Oto Pestner, Uroš Perić, Irena Vidic, Nada Žgur in Blaž Jurjevčič. Čeprav se ta hip opredeljuje predvsem za poustvarjalko, ves čas razmišlja tudi o avtorski glasbi, o svoji vlogi v glasbi, o tem, kaj želi predajati naprej kot vokalistka. Zato veliko razmišlja o projektih, kako jih celostno zaokrožiti in zanimivo predstaviti, tudi če gre "le" za jazzovske standarde. "Simpatično se mi zdi, da lahko potem takšne premišljene izbore zapakiraš v neki projekt, kar je vedno tudi nov izziv," pravi.

Takšni projekti so bili denimo Tribute to Ati Soss pod taktirko Mojmirja Sepeta, pa Alfa in Omega projekt (oziroma Jazz sacral pod vodstvom Nade Žgur), pela je v jazzovskem zboru na koncertu Bobbyja McFerrina v Križankah ("zelo sta me presenetili njegova skromnost in dostopnost," se spominja Staničeva, "res veliki se ne trudijo dajati vtisa velikih"), kjer jim je McFerrin sam dirigiral. Eden zadnjih projektov je Ati Soss, kot ga čutimo danes, kjer se je pod drobnogledom znašel eden največjih slovenskih jazzovskih umetnikov - klarinetist, saksofonist, skladatelj in aranžer. "Ta projekt mi je bil v poseben izziv, kajti gre za skladbe, ki se na radijskih postajah ne vrtijo toliko in jih ne poznamo, čeprav gre za odlične tekste, harmonije in melodije," pojasnjuje Staničeva, ki tudi upa, da ji bo ta projekt uspelo ponoviti še kdaj. V projektu sodelujejo še Blaž Jurjevčič za klavirjem, mladi vibrafonist Vid Jamnik ter poleg Staničeve še pevci Nuška Drašček, Katja Šulc in Boris Cavazza, za katerega je Ati Soss že takrat napisal skladbo Sivkasto nebo in mu jo posvetil.

Iva Stanič je projekt priredb Burta Bacharacha premierno predstavila junija na kamniškem gradu Zaprice s kvartetom, v katerem so bili Erik Marenče (klavir), Robert Jukič (bas), Miha Recelj (bobni) in Gregor Ftičar kot aranžer. Staničeva sicer redno sodeluje še z enim aranžerjem, Markom Mozetičem.