Direktor založbe Karantanija David Tasič je opozoril, da je rdeča nit pričujoče knjige seveda Edvard Kocbek, ključna politična oseba povojne Jugoslavije, ki je kasneje padel v nemilost oblastnikov, predvsem Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja. Hkrati je knjiga dokument, kako zlomiti nekoga, ki je mislil z lastno glavo.

Toda Tasič je poudaril, da je primer Kocbek le vrh ledene gore. Žrtev službe državne varnosti je bilo nešteto. Nekateri so imeli uničene kariere, drugi so pristali v psihiatričnih bolnišnicah, tretji pa so enostavno izginili, oziroma, kot se je reklo, "so šli na službeno pot".

Omerza ne moralizira, saj se rablji sami razkrivajo, dokumenti govorijo sami zase. Tasič je še dejal, da je knjiga sicer spomin na pretekle čase in priložnost, da se zavrže zlo in poišče resnico. Tasič tako ne odobrava odlikovanja Tomaža Ertla, saj da je slovenski predsednik Danilo Türk s tem javnosti poslal močno simbolno sporočilo. Dejanje skratka, je sklenil Tasič, ki ga nekdanjemu diplomatu vsekakor ne bi prisodil.

Najobsežnejši del knjige, ki je izšla pri založbi Karantanija, je posvečen Kocbekovemu pričevanju povojnemu pomoru slovenskih domobrancev, ki ga je Boris Pahor leta 1975 objavil v tržaški reviji Zaliv. Kot je dejal Omerza, predvsem ta del prinaša še neobjavljene dokumente in policijske zapisnike, ki so jih slovenski arhivi v nasprotju s splošnim prepričanjem vse polni.

Kocbek je bil pod nadzorom partijske policije 40 let. O njem so ovaduhi, med katerimi so se številni izdajali za njegove prijatelje, denimo pisatelj Jože Javoršek, redno poročali, medtem ko je bila domača hiša prepletena s prisluškovalnimi napravami.

Prijateljstvo s Kocbekom je drago plačal publicist Viktor Blažič. Ta je Kocbeku svetoval pri formulaciji nekaterih odgovorov v pogovoru s Pahorjem. Emigracija je Kocbeku namreč očitala, da je sodeloval v povojnih pobojih, Blažič pa je pisatelju položil na srce, naj se na to ne ozira, temveč naj spregovori kot kristjan, naj se spove, kot bi se pred Bogom.

Ker si oblast po objavi intervjuja ni upala zapreti Kocbeka, je za rešetke spravila Blažiča. Podobno usodo je doživel tudi Franc Miklavčič, ki je leta 1976 aretiran zaradi članka, v katerem je zahteval obravnavo prikrivanih povojnih pobojev domobrancev.

Blažič, gost srečanja, je dejal, da mu razlage, zakaj so ga zaprli, njegovi ječarji niso dali nikoli. Pisatelju Mateju Boru pa naj bi pristaš trde uradne linije Zveze komunistov Jugoslavije France Popit dejal, da je Blažič v zaporu pristal, "ker je hujskal Kocbeka".

Kocbekov sin Matjaž, slikar in pesnik, je dogodek, posvečen očetu, čutil kot "emocionalno regresijo". Dejal je, da mu še zdaj ni jasno, zakaj je bil njegov oče, zelo mil človek, tako zelo preganjan. Družina Kocbek je živela kakšnih 100 metrov od Cankarjevega doma, kjer je potekala predstavitev knjige. Doma smo bili bolj ozvočeni kot mi danes, je dejal Matjaž Kocbek.