V nadaljevanju sta kot priči nastopila starša umrlega Matjaž in Tatjana Nekrep, zaslišali pa so tudi zdravnike in ostalo medicinsko osebje v UKC Maribor in UKC Ljubljana, takrat vodilne na mariborski pediatrični kliniki, dva sodna izvedenca iz Nemčije, kot zadnji pa je nastopil še direktor UKC Maribor Gregor Pivec.

Čeprav sta na zatožni klopi dve osebi, se je proces vrtel predvsem okoli prvoobtožene Kaničeve, ki ji Borovi starši očitajo predvsem neukrepanje spričo očitno previsoke stopnje amoniaka v dečkovi krvi in aroganten odnos. Kaničeva je otroka na intenzivni terapiji prevzela 12. marca 2008 zvečer.

Nekaj po polnoči je naročila še zadnje izvide, ki so pokazali močno povišano stopnjo amoniaka, a se ni odločila za terapijo. Na jutranjem sestanku je bolnika prevzel Pogorevc in se odločil za prevoz v Ljubljano, ki pa je bil izvršen šele okoli poldneva. Po osmih dneh je Bor v Ljubljani umrl zaradi možganskega edema.

Kaničeva zagovarjala presnovno motnjo

Kaničeva, ki ima v pediatriji dolgoletne izkušnje, se je na sojenju zagovarjala, da je pri Boru, ki je v resnici imel prirojeno presnovno motnjo, sklepala na Reyev sindrom, kjer terapija z glukozo ni potrebna. V zagovoru je zatrdila, da prevzema odgovornost za napačno diagnozo, nikakor pa naj ne bi bila pri svojem delu malomarna.

Glede arogantnega odnosa je povedala, da bi se starša lahko pogovorila z njo, če bi le vztrajala. Tožilstvo je nasprotno prepričano, da je zdravnica tiste noči šla raje počivat in se je diagnoze Reyevega sindroma domislila šele potem, ko je primer prišel v javnost.

"Mene zanima predvsem prvoobdolžena," je v izjavi za STA priznal okrožni državni tožilec Darko Simonič. "Pri drugoobdolženem imam določeno dilemo, a v tej fazi, ko smo tik pred zaključkom, je prav, da o tem presodi sodišče." Pri Kaničevi računa na obsodilno sodbo. "Je pa tu en pravni problem, ki je vedno problem na področju tovrstne kriminalitete.

To je, da moramo dokazati vzročno zvezo med opustitvijo dolžnosti zdravnika in smrtjo, kar je zelo težko, saj je vsak organizem fiziološko individualen. Razen če se ne zgodi kaj res zelo ekstremnega, noben izvedenec ne bo rekel, da je to povzročilo smrt. Tako je tudi v tem primeru," je pojasnil.

Bor ni dobil možnosti za preživetje

Tožilstvo tako po besedah Simoniča stoji na stališču, da Bor ni dobil možnosti, da bi preživel, ne pa da je zdravnica povzročila njegovo smrt. Obenem lahko sodišče po njegovih ocenah kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti prekvalificira v malomarno zdravljenje s posledico smrti, česar prejšnji kazenski zakonik ni poznal. "To je sicer blažje, a je najmanj, kar pričakujem," je dodal tožilec.

Odvetnica prvoobtožene Nina Zidar Klemenčič po drugi strani izpostavlja, da je pri Boru šlo za zelo redko bolezen in da zdravnica ni imela ustrezne podpore. "Mislim, da so izvedenci zelo korektno izpovedali o tem, kako zahtevno stanje je imel Bor, kako težka je bila diagnostika, profesor Koletzko pa je tudi jasno povedal, da doktor Kaničevi nikakor ni mogoče očitati malomarnosti pri njenem ravnanju. Iz dosedanjih dokazov je jasno, da transport v Ljubljano ni urejen, da je treba ponoči za to klicati zdravnika, ki pa ga ni v pripravljenosti v ta namen," je pojasnila.

"Mislim, da je prav, da se to sojenje konča. Mislim, da je tudi prav, da se ugotovi, da gre za sojenje slovenskemu zdravstvenemu sistemu na plečih dveh zdravnikov in da bi slovenski zdravstveni sistem definitivno moral biti obsojen, ta dva zdravnika pa ne," je zaključila Zidar Klemenčičeva. Drugoobtoženemu Pogorevcu, ki je sojenje doživljal vidno bolj pretresen kot Kaničeva, očitajo predvsem prepočasno ukrepanje. Sam trdi, da je dečka prevzel, ker ga nihče drug ni hotel, in da so imeli težave pri urejanju prevoza.

Njegov odvetnik Rok Petrič je optimističen. "Obsodba bo za gospoda Pogorevca zanesljivo oprostilna, vsaj morala bi biti," je prepričan. Priznava, da je bil proces v pretežni meri namenjen Kaničevi. "A kljub vsemu smo se zelo veliko ukvarjali tudi s tem, kaj naj bi Pogorevc narobe naredil, a mislim, da tožilcu nič od tega ni uspelo dokazati," je pojasnil. Sodna praksa je na tem področju v Sloveniji še razmeroma šibka. Vsekakor pa nobeden od primerov ni tako odmeval v javnosti, kar je predvsem zasluga Borovih staršev, ki sta s pritiskanjem na pristojne institucije in podrobno seznanitvijo medijev s to zadevo porinila stvari naprej.

Kritike na račun medijskega cirkusa

Za to sta Matjaž in Tatjana Nekrep po eni strani deležna kritik, češ da jim ta "medijski cirkus" otroka ne bo povrnil, po drugi strani pa pohval za vztrajnost in pogum, s katerim sta se postavila po robu zdravnikom, ki so v Sloveniji dolgo časa veljali za "bogove v belem". "Naš edini namen je, da se nikomur drugemu ne bi zgodilo kaj takega, kot se je zgodilo našemu Boru," je pojasnil Matjaž Nekrep.

"Vse, kar smo mi povedali, se je izkazalo za resnico. Okoli te suhoparne resnice, da v devetnajstih urah Boru ni nihče pomagal, da ni dobil nobenega zdravila, se ustvarja velik šum zgodb in zgodbic, ampak to so zgodbe in zgodbice," je dodal. "Nam kazen ni pomembna v absolutnem smislu, važno pa je, da je tako dejanje označeno kot nedopustno."

Primer je med drugim razkril razmere, ki vladajo v UKC Maribor, ki je očitno kadrovsko podhranjen. Družina Nekrep je zoper ta zavod vložila odškodninsko tožbo, ki se je tik pred pričetkom sodnega procesa končala z mediacijo in poravnalnim dogovorom. Še vedno pa traja postopek na Zdravniški zbornici Slovenije, katere postopki ugotavljanja krivde zdravnikov so po mnenju zakoncev Nekrep prepočasni in pristranski.