Adrian pracon:
Delal sem na infotočki na otoku. Po radiu smo slišali za eksplozije v Oslu, tako da smo vseh 700 ljudi na otoku zbrali skupaj, da bi jim povedali.
Nekaj minut pozneje smo prejeli telefonski klic, da prihaja na obalo policist. Šel sem v kavarno, da bi prinesel pijačo za ljudi. Nato sem slišal streljanje in videl sem, da ljudje bežijo. Med begom jih je nekdo streljal v hrbet. Pred mano so padali in umirali.
Stekel sem proti območju s šotori. Videl sem strelca. Dva človeka sta se pričela pogovarjati z njim, dve sekundi pozneje je oba ustrelil. Nosil je črno uniformo z rdečimi robovi. Videti je bil kot nacist, s svojo uniformo, podobno policijski, in lasmi.
Bil je zelo prepričan vase, umirjen in imel se je pod nadzorom. Videti je bilo, da točno ve, kaj dela. Zavpil je, da bomo vsi umrli. Začeli smo bežati proti vodi, ljudje so se že slekli in pričeli plavati. Videl sem, da nimam dovolj časa, da bi se slekel, zate sem pričel plavati v dežju, v mojih oblačilih in velikih škornjih. Plaval sem kakšnih 150 metrov, toda jezero je dolgo kakšnih 800 metrov. Videl sem, da mi ne bo uspelo, zato sem se obrnil. Ko sem priplaval nazaj, sem videl, da stoji kakšnih 10 metrov od mene in strelja na ljudi v vodi. Nameril je proti meni in zavpil sem "Ne, prosim, ne stori tega". Ne vem, ali me je poslušal, toda ni me ustrelil.
.jpg)
Vrnil se je čez kako uro. Bil sem z ostalimi preživelimi, ležali smo in se skrivali za drevesi in kamenjem. Zmrzovali smo v naših mokrih oblačilih. Streljanje se je spet pričelo in ljudje so padali name, na moje noge in v vodo. Takrat je umrlo veliko ljudi. Moral sem se ščititi za njimi, molil sem, da me ne bi opazil. Sredi streljanja sem dobil naboj v hrbet.
Nato se je približal, lahko sem čutil njegovo sapo, slišal njegove škornje, lahko sem čutil toploto orožja. Toda nisem se premaknil in to mi je rešilo življenje. Zdaj sem v bolnišnici. Fizična bolečina ni najhujša, huje je razmišljati, koliko prijateljev je umrlo.
Stine Renate Haheim:
Sem poslanka norveškega parlamenta in sem pomagala v mladinskem taboru. Zbrali smo se v manjših skupinah, da bi se pogovorili o bombah v Oslu. Nato smo slišali nekoga zavpiti: "Policija je tukaj, zdaj smo varni."
Potem sem videla policista, kako je prihajal proti nam, in naenkrat je pričel streljati ljudi, enega po enega. Stekli smo in skočili v vodo, ko smo videli prihajati ladje. Vse smo 'izklopili', hoteli smo le ostati na varnem in pomagati drug drugemu.
Strelec je imel policijsko uniformo, to je bilo najbolj strašljivo. Bil je miren, nikoli ni tekel, samo streljal je ljudi. Nikoli ga nisem slišala spregovoriti.
Emma:
Mislila sem, da se kdo šali. Videla sem fanta, kako se je pogovarjal z moškim v policijski uniformi, nato pa je bil ustreljen. Videla sem umreti dva človeka. Samo zbežala sem stran. Lahko smo vohali smodnik, zelo smo bili prestrašeni.
Pred strelcem smo se skrili pod skalo, bil je kakšnih pet metrov nad nami. Skočili smo v vodo in šli do čolna.
Stara sem 16 let in sem na otoku delala kot voditeljica. Zdaj smo v hotelu z vsemi ostalimi iz otoka, vendar so ljudje še vedno pogrešani.
