Cameron je poslancem zagotovil, da se je na zasedanju voditeljev držav in vlad EU o spremembah pogodbe EU, ki bi omogočile pravno formalizacijo okrepljene fiskalne in gospodarske integracije v območju evra, pogajal v dobri veri.

Kot je dejal, si je želel, da se dogovor o fiskalnem paktu doseže v okviru lizbonske pogodbe, torej na ravni sedemindvajseterice, a Britaniji ni uspel zagotoviti ustreznih varovalk na področju finančne zakonodaje, za katere je večkrat poudaril, da so bile "skromne, racionalne in relevantne".

Cameron je zanikal trditve, da si je želel izboriti posebno obravnavo za londonsko finančno središče City. Za britanski finančni sektor, ki je po njegovih besedah precej širši pojem od samega Cityja, je želel zagotoviti pravično zakonodajo in enakopravno obravnavo znotraj EU.

Velika Britanija se namreč boji, da bi morebitni ukrepi območja evra pri urejanju finančnega sektorja, kot je npr. možnost uvedbe davka na finančne transakcije, škodili britanskemu finančnemu sektorju. Cameron pravi, da bi se to lahko zgodilo, če bi fiskalni pakt, ki predvideva tudi možnost okrepljenega sodelovanja članic območja evra na različnih področjih, brez varovalk postal del pogodbe EU.

Ker Cameron ni popustil, bo pakt za krepitev fiskalne in gospodarske integracije v evrskem območju uveden skozi meddržavni sporazum, h kateremu bi lahko na koncu pristopilo kar 26 članic EU.

Britanski premier je spomnil na še en morebitni pogajalski argument Velike Britanije. Kot pravi, članice v okviru sporazuma zunaj arhitekture EU ne morejo uporabljati ustanov unije brez soglasja vseh članic.

Institucije EU namreč pripadajo vsem članicam, pravi Cameron. Ko bo želelo območje evra pri svojem ukrepanju uporabljati Evropsko komisijo ali Sodišče EU, bi tako lahko znova naletelo na potrebo po britanskem pristanku.

Cameronovo ravnanje na vrhu EU je sprožilo tudi napetosti v koaliciji konservativcev in liberalnih demokratov, na kar je opozorila tudi današnja odsotnost njegovega namestnika in vodje liberalnih demokratov Nicka Clegga v razpravi. Clegg je v nedeljo kritiziral Camerona, da je bilo njegovo delovanje v Bruslju slabo za Britanijo.

Enakega mnenja je bil tudi vodja opozicijskih laburistov Ed Miliband. Kot je zatrdil, Cameron ni dosegel ničesar, Velika Britanija pa je potencialno ostala brez glasu za pogajalsko mizo.

Kot pravi Miliband, naj bi uporaba veta nekaj ustavila, ne pa, da se bo to sedaj zgodilo brez Velike Britanije. To po njegovih besedah ni uporaba veta, temveč poraz.

Miliband meni, da je želel Cameron preprosto pomiriti evroskeptične glasove v lastni stranki, rezultat pa je največji poraz za Britanijo v obdobju generacije. Po njegovih besedah je izbral interes stranke pred interesom države.

Cameron med razgreto razpravo v svojih pogledih ni popustil in nadaljeval, da je treba včasih reči ne in ne nadaljevati z udobnim konsenzom znotraj sedemindvajseterice, na katerega so ves čas pristajali laburisti.

Britanski premier zagotavlja, da ima država v EU še vedno zaveznike in da se bo še naprej zavzemala za krepitev notranjega trga, spodbude za gospodarsko rast v uniji ter bolj odločne kratkoročne ukrepe za stabilizacijo evra.