"Tudi v letih pred temi dogodki ni bilo takih poginov - vsaj po mojem vedenju -, kar zadeva rejske razmere v Lipici, pa lahko rečem, da se izboljšujejo oziroma da so boljše, kot so bile v preteklosti, in mnogo boljše, kot so v povprečni slovenski reji. Izdelan imajo na primer sistem sledljivosti voluminozne krme, za konje je več izpustov, kot jih je bilo v preteklosti," našteva Potočnik, ki je bil še pred dobrim letom do razmer v lipiški konjereji zelo kritičen. "Na iste stvari v svojih zapisnikih opozarjamo že dve, tri leta, a se napake ne odpravljajo. Nasprotno, še slabše je. Prišel sem v položaj, da bodo rekli, saj je v Lipici stroka. Stanja, kakršno je, pa ne bi rad branil. Tega ne morem," je junija lani med drugim poudarjal Potočnik.
Danes so razmere torej boljše?
Konjeništvo v Kobilarni Lipica je dokaj kompleksno. Sam sem opozarjal zlasti na nepravilnosti s področja selekcije. Kot vemo, je izvajanje selekcije opravilo, ki daje rezultate šele čez nekaj generacij, kar pri konjih pomeni nekaj deset let. Ta opravila so še posebno zahtevna pri maloštevilnih populacijah živali, saj moramo minimirati parjenje v sorodstvu, hkrati pa ohranjati ali celo izboljševati za pasmo značilne lastnosti. Zadeve se v Kobilarni Lipica na tem področju obračajo na bolje, kot sem že povedal, pa bo potrebno na rezultate še nekoliko počakati.
Trenutno ima Kobilarna Lipica nekaj manj kot 350 konj. Je to dovolj?
Poleg konj, ki so v Kobilarni Lipica, ima ta v lasti še nekaj deset konj, ki jih ima v reji. Glede na rejski program oziroma glede na zakon o Kobilarni Lipica je to število primerno. Če gremo pogledat sestavo črede glede na zastopanost posameznih linij žrebcev in rodov kobil, ugotovimo, da so nekatere zastopane nekoliko bolj in druge nekoliko manj, kot so minimalna števila, predvidena po omenjenem zakonu in rejskem programu. Vsako leto se to preverja in naredi program, da se rodovi kobil in linije žrebcev, ki so zastopani v premajhnem številu, dolgoročno dopolnijo. Jaz menim, da bi se dalo rediti tudi več konj in bolje izkoristiti rejski potencial kobilarniške črede konj, vendar bi bilo za kaj takega potrebno izdelati strategijo, zlasti na področju popolnitve kadrov, in zagotoviti stabilno vodenje z dovolj velikimi pooblastili oziroma zaupanjem. Tu vidim oviro zlasti v prepogostem menjavanju vodstva in posledično tudi drugega kadra v Kobilarni Lipica.
Mnogi opozarjajo, da je v državni kobilarni problematično shranjevanje krme (senica je ob straneh odprta, bale sena ležijo na tleh...) in da bi lahko bila prav krma krivec za težave z zdravjem konj?
Shranjevanje sena je na tako velikem obratu povezano z velikimi potrebami po prostoru. Če povprečen konj požre tri tone sena na leto, pomeni to za Kobilarno Lipica tisoč ton skladiščnih zmogljivosti, poleg tega še skladišče za slamo in žagovino. Senica je v Kobilarni Lipica že desetletja in do nekaj let nazaj ni nihče govoril, da je vzrok za slabo krmo, ki povzroča obolenja - kolike konj. Ne glede na to so oskrbniki seznanjeni z načinom polaganja krme konjem. Vsako sumljivo krmo (plesnivo, z vonjem, prašno…) izločijo oziroma je ne krmijo živalim.
V telesnih tekočinah letos obolelih in poginulih lipicancev so odkrili strup lupanin.
To sem izvedel iz medijev. Lupanin je strup, ki ga med rastlinami vsebujejo različne vrste volčjega boba. Stročnica volčji bob spada med toksične rastline za živali. Pri konjih velja za smrtno količino zaužitih semen teh stročnic 0,25 do 0,5 odstotka telesne mase konja oziroma 1,5 odstotka, če govorimo o celih strokih. To bi za odrasle konje pomenilo več kot en kilogram semen bolj strupene vrste volčjega boba oziroma več kot tri kilograme celih strokov. Pri tem je pomembno poudariti, da so pri analizi botanične sestave ugotovili bistveno manjše deleže te stročnice v krmi.
