Darinka Kladnik

Po svetu je še neverjetno veliko vojašnic, tudi v Evropi in v Sloveniji, kjer pa jih je manj, kot jih je bilo pred dvema desetletjema in še poprej. Zlasti veliko jih je bilo v Ljubljani, kjer so se vojaki pogosto zbirali in zadrževali. Skozi tako imenovana ljubljanska vrata so se pomikale vojske od Sredozemlja proti severu in Panoniji ter v obrnjeni smeri vse od rimskih časov dalje.

Emona, predhodnica Ljubljane, je nastala na območju vojaškega tabora XV. legije Apolinaris, pa tudi druge vojske, ki so na svojih osvajalskih pohodih prišle do te strateške točke, so pustile sledi. Zato lahko govorimo o vojaških vplivih pri urbanističnem in prostorskem razvoju mest. To pojasnjuje in utemeljuje arhitekt Darko Šarac v svoji magistrski nalogi o preobrazbi vojaških kompleksov v Ljubljani. Iz te so povzeti podatki, ki razkrivajo, čemu in kje so nastale prve kasarne.

Naloga je zanimiva, ker prikazuje spremembe, ki bodo imele trajne posledice v prostoru slovenske prestolnice. Nekdanjih vojašnic ni več, namesto teh so ponekod že zrasla nova poslopja, prenovljena pa so dobila nove kulturne vsebine. Ko bo prenova v celoti končana, bo spomin na nekdanje vojaške komplekse povsem zbledel, ostala bo le želja, da bi bilo vojašnic čim manj, tako v Sloveniji kot drugod v Evropi in svetu.

Prve vojašnice

V Ljubljani so prvo vojašnico za 500 vojakov zgradili na Žabjaku (današnja Hrenova 17) leta 1717, medtem ko so imeli na Ljubljanskem gradu prostore za namestitev vojaštva že pred tem. Cesarica Marije Terezije je leta 1740 izdala zakon o splošni vojaški obveznosti, kar je botrovalo gradnji vojašnic in namestitvi vojakov v vojašnice, tudi v Ljubljani.

Ker je postala vojašnica na Žabjaku neprimerna, so začeli iskati lokacijo za novo. Najprej so pomislili na adaptacijo mestnega "lazareta" na vrtu šempetrske farne cerkve, ki je stal daleč proč od mesta. Adaptacijo tega so končali leta 1754 in v prenovljene prostore naselili čete grenadirjev. Tega leta so namreč vojašnico na Žabjaku preuredili v zapor, kasneje v stanovanja. Stavbo lazareta so čez čas nadzidali in ji dodali nove objekte. Tako je nastala Šempetrska kasarna (sv. Peter iz kasarne). V tej so bili nameščeni državni vojaki, ki so prihajali tudi iz drugih delov avstrijskega cesarstva, domače nabornike pa so še naprej nameščali po ljubljanskih hišah. Za boljšo povezavo z mestom so leta 1776 postavili lesen most čez Ljubljanico in ga poimenovali Zakasarniški most. Zgradili so ga vojaki v bližini nekdanje škofovske brvi pri Cerkvi sv. Petra.

Kolizej in društvo

V začetku leta 1845 so začeli graditi novo namensko vojašnico. Avstrijsko cesarstvo se je zanjo odločilo iz strateških razlogov. Potrebovalo je prehodno vojašnico za pripravo vojske na hitro intervencijo in izbralo - Ljubljano. Zgradili so jo po tipskih načrtih (arhitekta Josipa Benedikta Witthalma), ki so veljali za celoten imperij. Najprej so jo zgradili na Dunaju, nato v Gradcu. V Ljubljani so gradnjo zastavili na območju zapuščene greznice zunaj mesta. Slovesno odprtje Kolizeja, ki je tedaj veljal za največje poslopje v Ljubljani, je bilo na silvestrovo 1845. A so ga že čez dva dni zaprli, da so v njem končali vsa dela. Ponovno so ga odprli maja 1846.

Kolizej je vojska uporabljala kot logistično vojašnico za krajše postanke vojakov na prehodih iz notranje Avstrije v severno Italijo, da bi se ti odpočili, oskrbeli in zabavali. Posledica ene takih zabav je bil požar, ki je planil 18. decembra 1847. Kolizej so obnovili in ga v vojaške namene uporabljali, dokler so se odvijale vojne v severni Italiji. Leta 1866 ga je prevzela mestna občina in ga kasneje namenila za stanovanja za revnejše meščane. Dejanje je bilo po svoje nenavadno. V Ljubljani je bilo namreč tedaj nastanjenih še veliko vojakov, in to po domovih Ljubljančanov.

Leta 1861 je nastalo Društvo meščanske kasarne, ki je delovalo do leta 1895. Člani tega so bili lastniki hiš, ki so letno plačevali določeno vsoto (po 40 florintov), zato so bili oproščeni nastanitve vojakov v svojih hišah. To društvo je leta 1863 kupilo opuščeno gostilno Pri Kikeretu v Trnovem 4 (današnja Eipprova), kjer je bilo mogoče nastaniti več kot 500 vojakov in 19 oficirjev. Temu namenu je stavba služila do potresa 1895.

V Ljubljani pa je obstajala še "Rdeča ali Nušakova zasebna kasarna" v Trnovem (danes Ziherlova 38), kjer je svoj čas delovala mestna opekarna. To so leta 1860 predelali v topniško kasarno, lastnica hiše Neža Nušak jo je dajala vojski v zakup. Od leta 1877 je stavba nekajkrat zamenjala lastnike in prešla leta 1928 v mestno last.

Kasarna na Roški

Tudi cukrarna je bila nekaj časa namenjena nastanitvi vojaštva. Leta 1864 so v njej nastanili vojake meksikajnarje, po letu 1872 pa rezerviste in drugo vojaštvo. Ker ni ustrezala prostorskim, higienskim in tehničnim pogojem, je poveljstvo Kranjske domobranske komande v Gradcu ukazalo, da se opusti (po izteku najemnega roka marca 1883) in za imenovani bataljon zgradi nova v Ljubljani.

Rečeno - storjeno, a z določenimi spremembami. Namesto ene je Ljubljana dobila dve vojašnici. Leta 1888 so začeli graditi Mestno pehotno vojašnico - belgijsko kasarno v Kravji dolini na obrobju šempetrskega predmestja. Na severni strani se je kompleks naslanjal na Cesto ob južni železnici (današnjo Masarykovo), na zahodni na Zeleno pot (današnjo Metelkovo). Poleg nastanitvenih objektov so zgradili številne spremljajoče objekte in jih oštevilčili z rimskimi številkami od I do XXVI. Nova vojašnica je predstavljala prvi tovrstni sodobni vojaški kompleks - v urbanistično zaprtem paviljonskem sistemu v Ljubljani in Sloveniji.

Leta 1891 pa so se začele priprave na gradnjo Domobranske vojašnice ob današnji Roški cesti. Ljubljana je tedaj štela nekaj več kot 36.000 prebivalcev in imela nastanjenih okoli 2000 vojakov (6,6 odstotka). Gradnjo prve faze so končali v letu dni, drugo pa nadaljevali po potresu in jo končali leta 1899.

Druga faza ni bila izvedena po prvotni zamisli, kljub temu pa sta oba sklopa predstavljala celoto, ki je po svoji arhitekturi izstopala v okolju, kjer je nastala. Na zunaj glavna objekta nista dajala videza, da sta namenjena vojaštvu. Najbolj znana je postala ta kasarna v času vojaškega procesa proti četverici - Janši, Boršnarju, Tasiču in Zavrlu, ko so Roško preplavili demonstranti s parolami.

Danes je tam tudi priljubljeni mladinski hostel.

Zaskrbljeni trgovci

Veliki potres leta 1895 je poškodoval tudi stavbe "zasebnih" vojašnic, zato so topniški polk preselili v Gradec, kar je vznemirilo ljubljanske trgovce in obrtnike. Mestni veljaki so se zavzeli za to, da bi se topniški polk vrnil v Ljubljano. Rezultat tega je bil dogovor o gradnji Topniške vojašnice, za katero se je še zlasti zavzel dr. Ivan Hribar. Lokacija so izbrali za Bežigradom na območju parka, ki je pripadal Pekovskemu društvu.

Pri zasnovi te vojašnice se je prvič v avstrijskem cesarstvu zgodilo, kot navaja arhitekt Darko Šarac, da je urbanistična zasnova temeljila na odprtem zazidalnem sistemu. Prostor vojašnice so funkcionalno razdelili na zahodni del (vzdolž Dunajske) in vzhodni del (vzdolž današnje Peričeve). Skupina glavnih objektov je bila simetrično razporejena v severovzhodnem delu in je oklepala dvoriščni prostor, ki je bil namenjen postrojitvi vojakov ter vojaškemu izobraževanju. Na vzhodni strani, kjer je stala jahalnica, je bil vhod za vleko topniškega orožja in drugih potrebščin za konje.

Potres je narekoval še gradnjo bolnišničnega kompleksa namenjenega vojakom, in to na Vodmatu. Objekti (nekdanjega samostana sv. Klarise), ki jih je vojska uporabljala v te namene, so bili namreč preveč poškodovani, da bi jih obnovili. Tudi ta kompleks desetih objektov so paviljonsko zasnovali in ga zgradili med letoma 1896 in 1899 po načrtih vojaškega gradbenega oddelka iz Gradca. Tako je nastala Cesarska garnizonska bolnišnica. V njeni bližini so okoli leta 1915 zgradili čez Ljubljanico most in zagotovili direktno povezavo vojaške bolnišnice z Domobransko kasarno.

Arhitekt Darko Šarac opisuje v svojem magistrskem delu še preostale vojaške objekte v Ljubljani, ki jih ni bilo malo. Pojasnjuje tudi spremembe, ki so sledile v obdobju prve svetovne vojne in po njej. Glavne spremembe pa so se zgodile po osamosvojitvi Slovenije. Te so vojašnicam v središču mesta namenile nove vsebine.

Mestna pehotna vojašnica - belgijska kasarna postaja kulturnozgodovinski center Metelkova, kjer domuje Slovenski etnografski muzej, prostore pa sta dobila tudi Narodni muzej in Moderna galerija. V nekdanjih vojaških zaporih je izredno lepo prenovljen hostel, imenovan Celica.

Nekdanja Domobranska kasarna ob Roški postaja šolsko-kulturni center, kjer je nastanjen tudi Restavratorski center. Na območju Topniške vojašnice za Bežigradom so zrasle stanovanjske in poslovne stavbe. V stavbah vojne bolnišnice v Mostah se odvijajo programi Kliničnega centra, v prenovljeni nekdanji bolnišnici Mladika deluje ministrstvo za zunanje zadeve, medtem ko je nekdanja orožarna ob Parmovi spremenjena v zdravstveni, poslovni, trgovski in gostinski kompleks itd.

Celotna preobrazba vojašnic sredi Ljubljane prinaša in obeta zanimive programe in prijazne mestne četrti, odprte prebivalcem in obiskovalcem prestolnice. Upajmo le, da prihodnji čas ne bo terjal gradnje novih vojašnic in da se bo število teh v Sloveniji ter Evropi še zmanjšalo.