Takrat je jugoslovanska reprezentanca osvojila zlato kolajno na olimpijskem ženskem rokometnem turnirju. Edina Slovenka v ekipi je bila Alenka Cuderman. Mladost je preživela v Preddvoru, po gimnaziji je doštudirala ekonomijo in z rokometom je povezana praktično vse življenje. Najprej kot igralka, potem trenerka, delegatka, funkcionarka in športna menedžerka.
»V mojem času je bilo igranje rokometa za slovenski klub RK Olimpija, ki je nastopal v prvi jugoslovanski ligi, plačano v obliki dogovorjene klubske štipendije; večji je bil fiksni del glede na rang igralke v ekipi in nato je bil še variabilni del, ki ga je določil trener mesečno glede na učinek. Klub je ponujal tudi stanovanja igralkam, ki niso bile iz Ljubljane, mesečna štipendija je zagotavljala brezskrbno preživetje in ne veliko več. V beograjskem Radničkem na primer so nam poleg mesečnega honorarja, plačila delovne dobe in stanovanja omogočali tudi dnevne obroke, saj smo večinoma trenirale trikrat na dan. V času igranja za jugoslovansko reprezentanco sem dobivala mesečno tudi olimpijsko štipendijo, ki je bila podobna mesečnemu klubskemu honorarju. Menim, da smo igralke takratnih rokometnih velesil Rusije, Jugoslavije, nekdanje Vzhodne Nemčije in Madžarske imele odlične pogoje za trening in relativno primerljive štipendije, za uspehe pa so sledila posebna, tudi finančna priznanja. Rokometni klub Hypobank z Dunaja je začel investicijske nakupe igralk iz tujine, te so zaslužile več, vendar pa klub kar dolgo ni ogrožal top ekip omenjenih velesil. Tudi igralke iz Jugoslavije so sledile pozivom, vendar je bilo to mogoče šele po 28. letu starosti, saj so predpisi ščitili močno jugoslovansko ligo.«
So imeli tuji športniki vašega ranga več?
»Soigralke so v Beogradu za uspeh na olimpijskih igrah v Los Angelesu dobile na predlog kluba lastniško stanovanje od mesta, kar jim je omogočilo eksistenco. Po igralni karieri so bile reprezentančne kolegice iz Srbije, Črne gore, Makedonije in Hrvaške, ki so osvojile medalje na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih oziroma so bile klubske prvakinje Evrope, preskrbljene s pokojnino od 40. leta starosti naprej in to jim je omogočilo lagodno preživetje. Danes rade povedo, da niso obremenjene s preživljanjem in se rade vračajo k delu v športu. Podobno so nagrajene športnice iz Rusije in Madžarske, ki po osvojitvi medalj na največjih prvenstvih prejmejo stanovanje in pokojnino. Slovenski športniki smo bili za zgodovinske dosežke počaščeni z imenovanjem v hram športnih junakov.«
Kako uskladiti vrhunsko športno kariero z obdobjem po tem in si zagotoviti prihodnost?
»Ob igranju rokometa sem študirala, najprej v Beogradu, potem na kratko v Nemčiji, na koncu pa končala ekonomsko fakulteto v Ljubljani, seveda s primernim zaostankom za rednimi študenti. Študij je bil zame vedno izziv, spodbuda, tudi vaja za koncentracijo, nikoli obremenitev. Šport mi je odprl vrata v svet, zato sem storila vse, da sem napredovala. V športu sem uživala in se nisem obremenjevala s finančnimi problemi. Menim, da je zelo pomembno, da športnike tudi danes, kljub relativno veliko višjim prejemkom, spodbujamo in podpiramo, da vztrajajo pri šolanju. Izobraževanje jim pomaga pri oblikovanju osebnosti in tudi pri izbiri bolj kakovostne poti po končani športni karieri. V ženskem rokometu v okviru evropskega programa na primer iščemo priložnosti, da igralke zgodaj vključimo v aktivnosti tudi zunaj igrišča. Danes poskušamo še aktivne igralke angažirati ne samo z igranjem, ampak tudi z majhnimi promocijskimi vložki, programi ambasadorstva in sodelovanja s sponzorji, komentiranja tekem, vključevanja v izobraževalne trenerske in delovne programe z mladimi in še kaj. Mislim, da igralkam to pomaga, da se hitreje razvijejo v bolj popolno osebnost. V Avstriji imajo posebne programe, ki omogočajo šolanje in zaposlitev nekdanjih vrhunskih športnikov, kar je lepa gesta.«
Kakšne so bile usode vaših tujih soigralk?
»Poznam primere, ko so za igralke predvsem regionalno poskrbeli, da so dobile zaposlitev, saj jih večina ni bila strokovno usposobljenih za delo, so pa s pridnim delom in odgovornostjo brez problema dosegle raven za opravljanje dodeljenega dela. Pogosto slišim, da jim je žal, da niso študirale oziroma se učile jezikov. Danes rokometašice, odkar je pretok igralk zgoden in zelo enostaven, dobro obvladajo tuje jezike, kar je pokazala tudi anketa na EP za rokometašice pred dvema letoma v Srbiji. Dobrih 90 odstotkov igralk te elitne skupine govori solidno angleško in več kot polovica jih doseže univerzitetno izobrazbo.«
Kaj bi svetovali mlajšim športnikom, ki morda ne pomislijo na obdobje po koncu športne kariere?
»Vsak ima svojo pot v življenju, in kdor ima vizijo ter ji sledi s srcem in prizadevanjem, ga zastavljeni cilji enostavno vodijo naprej. V večini športnih panog je mogoč vzporedni študij, večinoma dopisni, kar nam sodobna tehnika tudi omogoča. Pomembno je vztrajati s študijem, čeprav gre malo bolj počasi, se pa vendarle pride do cilja. Z uspehi pridejo priznanja, z izobrazbo pa možnost izbire dela po končani športni karieri.«
