Zakaj Matjaž propada

Obiske dobiva le redko, kratko, samo skozi steklo. Ne sme telefonirati, si dopisovati, ne sme študirati, delati, se igrati, ne sme videti ne matere ne dokazov proti sebi.

Tožilec pač pravi, da bi lahko z enim samim telefonskim klicem uničil ameriško gospodarstvo. Meni tudi, da bi lahko enako storil z igralno konzolo, ki je sicer brez stika s spletom.

Agenti FBI so bili tisti, ki so opozorili slovenske pravosodne organe, da je mladenič naredil računalniški program, ga prodal Ljubljančanu, ta naprej in program da si je podredil dvanajst milijonov računalnikov. Zato so ga zgrabili naši do zob oboroženi specialci in zato zdaj v priporu trpi človeka nevredne razmere.

FBI je izvajal prikrite ukrepe, brez odredb sodišča, kar je tudi potrdil zaslišani agent FBI. Podobno velja za dokaze iz Bosne, tudi tam so bili agenti FBI. Lotili so se vse Matjaževe družine, kruto, brez usmiljenja. Tisti, ki so dokazano vdirali v računalniške sisteme, niso ob obsodbah dobili niti dneva zapora in tudi v priporu niso bili. Za kazen so morali opraviti družbeno koristno delo, druge kazni so bile pogojne. Matjaž pa, ki je obtožen tega, da je tem ljudem zgolj pomagal pri vdorih, že šestnajst mesecev ždi v najstrožjem priporu. Fant tone v obup, malodušje, golta tablete, antidepresive. Nobenega telefona, nič pisem, čeprav ne more vplivati ne na dokaze ne na priče. Vse je že mimo. Vse pritožbe so kot bob ob steno.

Radi se klanjamo

Mišo Alkalaj z inštituta Jožefa Stefana pojasnjuje to težko razumljivo krutost:

»V opisu najdem, da so v sodnem postopku zaslišali agenta FBI. Dovolj vem, da vam lahko zagotovim, da FBI-agenti ali računalničarji niso neki strokovni biseri, marsikateri domači strokovnjak bi jih znal na sodišču zavozlati v presto. Poseben problem je skrajna kazen, izolacija. Kot smo pri nas že videli, se naša domnevno neodvisna sodišča priklonijo do tal, če je treba ustreči Američanom. Najbrž se spomnite Mariborčana, ki ga je sodnica obsodila, ker ‚je ogrozil osebo pod mednarodnim varstvom‘. Na višji stopnji je sodba padla, ker ‚groziti‘ ni enako kot ‚ogroziti‘. Proti temu vidiku slovenskega manjvrednostnega kompleksa ne moremo nič, še posebno ne v časih, ko imamo na oblasti takšno hlapčevsko vlado.«

Marjan Čander, dolgoletni vzgojitelj v zaporih, se z Alkalajem strinja:

»Prav gotovo je zapornikom laže kot pripornikom, vsaj večini, saj imajo možnost zaposlitve v zaporu ali celo nadaljujejo delo, možnost obiskov je večja, stiki telefonski in podobno. Prav tako so priporniki le do dve uri dnevno na sprehodu, nato pa znotraj nekaj kvadratov tesne celice. Gre tudi za psihični moment, saj človek v priporu ne ve, kaj in kolikšna bo kazen. Tudi iz tega vidika se vse več obtoženih odloča za ‚dogovor‘ s tožilstvom. Zanimivo je tudi, da je češki predsednik pred dnevi pomilostil 6000 zapornikov, tudi kaznovane, ki so jim bile izrečene kazni do 18 mesecev. Takšnih je pri nas kar 80 odstotkov. Glede na odnos našega sodstva do zadev, kjer je ‚vrhovni‘ država, pa le, da se udinjamo ZDA na vseh ravneh in tako tudi v sodnih zadevah!«

Ministra za pravosodje so seznanili z našim vprašanjem, od kod tolikšna okrutnost v priporu, da je celo obsojencem v zaporu laže. Odgovorila je Mojca Hardi v imenu ministrstva:

»V zvezi z vašim vprašanjem in predstavitvijo osebne zgodbe pripornika smo se obrnili na direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor Roberta Šilca. V skladu z njegovim zagotovilom v zavodu Maribor pripornika Š. M. obravnavajo v skladu s predpisi. Navedbe iz članka pa se nanašajo na ukrepe, ki so v pristojnosti sodišča in ne zapora. Ves čas pripora ima od sodišča izrečen ukrep prepovedi dopisovanja in vzpostavljanja telefonskih stikov z osebami zunaj zavoda, razen z zagovornikom in organizacijami, ki varujejo pravice zaprtih oseb. Sodišče prav tako odloča o njegovih obiskih, v zavodu pa so dolžni vse navedene ukrepe izvajati.«

Vse je v rokah sodišča

Vse je torej v rokah sodišča. Martin Škorjanc, oče priprtega Matjaža, danes le še doda: »Škoda, ki naj bi v tej zadevi nastala in je zelo pomembna z vidika višine zagrožene kazni, je zelo napihnjena in temelji zgolj na za lase privlečeni pavšalni oceni računalniškega izvedenca in tožilstva. Izvedenec računalniške stroke ni neodvisen, temveč je v prijateljski navezi s tožilcem in njegova žena je sodnica na mariborskem sodišču. Na vsaki razpravi na sodišču je bilo očitno njegovo ‚spogledovanje‘ s tožilcem, če je moral karkoli izjaviti v prid obdolženca. Pri vsakem odgovoru se je trudil, da ne bi kakorkoli pomagal obdolžencu. Vsi ‚problematični‘ odgovori so bili zaviti v meglo. Na vprašanje, ali je možno, da Matjaž na prostosti uniči gospodarstvo ZDA, je odgovoril pritrdilno, in to utemeljil s črvom Stuxnet, ki so ga Američani poslali Iranu, da so upočasnili njihov jedrski program. Kako ironično in smešno. Smejijo se vsi računalniški strokovnjaki, ko jim to omenim, vendar jih smeh takoj mine, ko jim razložim, da je zaradi takšne izjave fant že 15 mesecev v priporu, v Guantanamu pod Pohorjem. Sodnici se je zlagal, da je Matjaž že pregledal vse elektronske dokaze, kar seveda daleč ni res, ker mu je verjetno to, da je moral prisostvovati pregledu, jemalo preveč časa, saj je ‚cenjen‘ asistent na FERI v Mariboru. Zasežen računalnik v Bosni, dva meseca so policisti šarili po njem in šele nato naredili istovetno kopijo. V tem času so ustvarili skoraj 15.000 novih datotek in med njimi tudi take, ki jih je kasneje tožilstvo uporabilo v obtožnici. Sodnica že več kot dva meseca ne da prepisov zvočnih snemanj razprav, na katerih so bili zaslišani agenti FBI, naši in bosanski policisti, tako da je odvetniku Jermanu onemogočena nadaljnja učinkovita obramba. Odvetnik je poslal dopis sodnici, da se nadaljnjih obravnav ne bo udeleževal, dokler ne dobi prepisov. Odgovor sodnice je bila naložena kazen odvetniku.«

Ko politika premaga stroko

Če je komu vredno prisluhniti o kaznovalni politiki in zaporih, je to dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo: »Dolgotrajna in obsežna raziskovanja dokazujejo, da nasilje države nujno sproža še bolj nasilne odgovore! Zapori so težko vprašanje, polno paradoksov. Leta 1975 smo v njih delali poskuse, želi velike uspehe, a je prav s samostojnostjo in demokracijo vse propadlo. Problem so politiki, ki so dobili občutek, da vse vedo in da se lahko v vse vmešajo. Politik je torej človek, ki lahko reče vse ob vsakem času o vsaki stvari, zato vse manj posluša stroko. Ta tudi na kazenskem področju izgublja vpliv. Vsako leto pišem raziskave, delam zaključke, predloge. Država to celo plača, da potem roma v koš. Levim in desnim je le do populističnega pridobivanja javnega mnenja, tudi na rovaš teh zelo občutljivih stvari. Spomnim se ministra, ki se je gladko zlagal, da od nas Evropa zahteva, naj najvišjo kazen dvignemo na 30 let. Ta laž je bila v parlamentu brž sprejeta, redko katera s tolikšnim soglasjem.

Smo tudi edina država na svetu, ki je uvedla dosmrtni zapor, ki ga še nikoli ni imela. S tem vpliva na višino drugih kazni, tudi če ga nikoli ne izreče. Pripor je res težka stvar, težja od zapora. Zapornik ve, za kaj je obsojen, za koliko časa in režim v zaporu mu je jasno določen. Pripornik ne ve nič, negotovost sama je breme, je bolj v rokah sodnika, ta mu sam kroji režim, ga lahko bistveno bolj omeji kot osebje zapora. Sodnik lahko priporniku omeji čisto vse stike, saj kaznivo dejanje še preiskuje in tako preprečuje vpliv.«

Pri Matjažu je vse preiskano, pripor pa kar traja in traja, in to najstrožji. Mar ni nedolžen, dokler ni obsojen?

»Domneva nedolžnosti je zajamčena z ustavo, je velika varovalka po eni plati, a saj sem za pripor opisal drugo plat. Karkoli bi rekel za Matjaža, bi izzvalo preiskovalnega sodnika, češ da ne vem vsega, ne poznam ozadij. Zato sem pri ocenah zadržan. Toda na prvi pogled…«

Prav, prvi pogled?

»Šaljivec je požugal Bushu, Američani so to vzeli smrtno resno, naši sodniki sicer manj, a obsodili so ga na nekaj mesecev pogojne kazni. Strokovno popoln nesmisel, po politični plati znak ZDA, da se z njimi tudi tu ni šaliti.«

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik nam je pisala, da se primeru Matjaža Škorjanca ni mogla posvetiti, kolikor si morda zasluži, ker je zbolela. Je pa obljubila, da bo to nadoknadila.