Slaviste strese ob slovničnih napakah, če pa si dežnikar in greš na sprehod v dežju...: »Ja, ob pogledu na ulico sprehajalcev z dežniki točno vem, kateri dežnik je dober in kateremu so štete minute,« pove Tomaž Jenko, dežnikar iz Kranja.
Danes nam dežnik predstavlja fizično zaščito pred padavinami in večina se nas okrog potika z reklamnim, tistim, ki smo ga zadeli na nagradni igri, recimo zberi tri embalaže in zadeni darilo. A sprva so bili dežniki predvsem modni dodatek, kar bi morali upoštevati še danes. »Najbolj grdo se mi zdi, ko vidim do potankosti urejeno dekle ali gospo, ki nosi polomljen kitajski dežnik, ki mu en špiček manjka, ogrodje pa je po možnosti še zvito. To je videti obupno,« pove Jenko. Nekaj njegovih strank se po nakupu novega plašča ali torbice vedno oglasi v kranjskem Dežnikarstvu Jenko in izbere dežnik, ki se lepo poda k novi pridobitvi in tako prevzame funkcijo uporabnega modnega dodatka.
Seveda nas je zanimalo, kakšen dežnik nosi Tomaž Jenko. »Jaz dežnika skorajda ne uporabljam. Sem si pa res naredil enega po vzorcu tistega od mojega starega očeta, ker je s svojim zvezdastim ogrodjem nekaj posebnega. To je edini dežnik, ki ga imam, a je dež ugledal le dvakrat.«
Obrt dežnikarstva v Kranju bo v naslednjem letu praznovala okroglih 80 let obstoja. Leta 1935 jo je odprl Alojzij Jenko – sprva v Ljubljani, kasneje pa se je preselil v Kranj. Nasledil ga je njegov sin, prav tako Alojzij Jenko, danes pa ima vajeti v rokah tretja generacija. Včasih je bilo bistvo dežnikarstva izdelovanje novih dežnikov, tudi takšnih po naročilu, za gospodo. »Moj stari oče je imel delavnico, kjer so delali nove dežnike in popravljali stare. Ko je obrt prevzel moj oče, se je izdelovalo že manj dežnikov zaradi odpiranja tovarn in so bila bolj aktualna popravila. Ko sem obrt pred približno 25 leti prevzel jaz, sem ponovno začel proizvodnjo dežnikov, a so tudi na to tržišče kmalu prišli dežniki z Daljnega vzhoda. To pa pomeni, da jim je cena zelo padla in se izdelovanje preprosto ni več splačalo. Proizvodnjo sem zaprl, še vedno pa izdelujem dežnike za gorenjske narodne noše, ki so višjega cenovnega razreda in so zato edini, ki se jih še splača izdelovati. Z enim dežnikom je do 4 ure dela in za ceno, ki bi bila konkurenčna tistim tovarniške izdelave, se to žal ne splača,« pove Tomaž, sicer navdušen deskar na snegu, ki je postal dežnikar, ker v šoli pač ni bil najbolj priden.
»Spadam v prvo generacijo deskarjev na snegu in zato je bila moja želja nadaljevati kariero kot učitelj ali trener. Vendar sem se na koncu odločil za obrt, ki je takrat veljala za bolj zanesljivo.«
Dežnikarstvo je obrt, ki predvsem med mladimi ni prav dobro poznana, tudi reakcije ljudi, ko izvedo, s čim se Tomaž Jenko preživlja, so zato »ja, zelo zanimive«, pove in se na glas zasmeji. »Veliko jih ne more verjeti, nekaj jih misli, da jih hecam – večinoma pa so vsi presenečeni.« Kako tudi ne bi bili, saj uradno v Sloveniji delujeta le še dva dežnikarja. Jenko v Kranju in Marija Lah v Ljubljani. Podobno stanje je tudi v tujini. V Celovcu, kjer so bili nekoč trije dežnikarji, je trenutno le še eden, v Beljaku, kjer sta bila dva, ni zdaj nobenega več. »Je pa razlika ta, da ima v tujini skoraj vsako mesto eno specializirano prodajalno s segmentom torbic, sprehajalnih palic, rokavic, klobukov in dežnikov. Tega pri nas ni, saj se tovrstne trgovine zaradi socializma, ko so bile še nezaželene, niso dovolj ukoreninile. Čez mejo prodaja torej še gre, kar zadeva servis, pa je situacija podobna naši.«
A gre na bolje, saj so ljudje v zadnjih nekaj letih s slabih dežnikov preklopili na dežnike srednjega ranga. »Te pa se vsekakor splača popraviti. Tako da zanimanje za popravila počasi spet raste. Predvsem starejši ljudje so na kakšen dežnik zelo navezani in želijo, da ga popravim, ne glede na ceno. Dobil sem že dežnik, ki je imel zlomljeno palico in vse žice polomljene. Pa smo naredili novo ogrodje in nov-star dežnik,« pove Tomaž Jenko.
Nad majhno trgovinico dežnikov in pripadajočega segmenta, ki zaradi vseh barv, vzorcev in okoli 500 dežnikov deluje kar malo čarobno, bdi diploma začetnika obrti Alojzija Jenka iz leta 1935. Takrat je bilo najprej treba opraviti mojstrski izpit, ki ga je sestavljalo nekaj let vajeništva in izpit iz teorije in prakse. Danes posebnih izobraževanj ali delavnic za dežnikarje ni. Izkušeni dežnikar, ki znanje že predaja sinu, ki bo obrt prevzel, če bo želel, pravi, da je najpomembnejša ročna spretnost: »Znamk in modelov dežnikov je namreč malo morje, čisto vsak pa je narejen na malce drugačen način. Popravilo je torej odvisno od velike mere improvizacije. Tudi izkušnje pridejo prav, a brez iznajdljivosti in spretnosti ne gre.«
Tudi pri izdelavi in predelavi dežnikov po naročilu. »Pred leti je k meni prišel Alan Hranitelj, ki je želel dežnik iz točno določenega blaga. Velikokrat pa me obiščejo tudi planinci z željo, da jim dežnik pritrdim na nahrbtnik in lahko imajo proste roke. Vse se da.«
Kaj pa miti in zmote o dežnikih? Kaj je tisto, kar vsi počenjamo, pa ne bi smeli? Največja napaka je, da puščamo dežnik v avtu pod zadnjim oknom. Zaradi vročine blago zbledi, notranja mehanika in plastični deli pa se lahko deformirajo in dežnik zato ne deluje, kot bi moral. Kaj pa mit o tem, da lahko v dežnik, če je kovinski, udari strela? »Sicer se najdejo stranke, ki želijo, da kovinske dele popolnoma odstranim – četudi gre le za tri ali štiri manjše. Zgodi se seveda lahko vse, ampak zdi se mi, da bom prej zadel na loteriji, kot da bo strela zadela ravno moj dežnik.« Napaka, ki jo delamo, je tudi ta, da neavtomatske dežnike odpiramo vodoravno. Žice se na tak način počasi ukrivljajo in zato tudi zlomijo. »Avtomatski dežniki so boljši, saj avtomat pri odpiranju sam raztegne ogrodje in je smer odpiranja dežnika manj pomembna,« nas poduči strokovnjak s področja dežnikov. Moda se spreminja tudi v svetu dežnikov in v Dežnikarstvu Jenko ji precej uspešno sledijo. Kvadratni dežnik, dežnik v velikosti senčnika s premerom poldrugega metra, pa družinski dežniki, takšni s kamni Swarowski, satenasti, pikasti, dežniki za narodne noše iz naravno raščenega kostanjevega lesa – vse se najde. »Danes dobimo dober dežnik že za zelo ugodno ceno. Ni res, da dražji, kot je, boljši je. Zelo dobrega najdemo tudi za 20 evrov. Pomembno pa je, kako je izdelan,« za konec še pove Tomaž Jenko – malce v tolažbo, malce v poduk.
