Samoumevno je, da vsak od zaposlenih misli tudi na obdobje po aktivni delovni dobi. Če nima resnih težav z zdravjem, je pričakovano, da si do odhoda v pokoj bolj ali manj uspešno uredi primerno bivalno okolje in pripravi pristop, na podlagi katerega bo po svojem mnenju primerno živel v praviloma manj aktivnem življenjskem obdobju. Ključna postavka tega pristopa je pokojnina, torej redna finančna osnova.
Predlagano usklajevanje pokojnin je všečna zahteva, ki pa vsebuje pomanjkljivost. Tisti, ki ima visoko pokojnino ob povečanju dobi neprimerno večji znesek kakor tisti, ki ima nizko. Tista stranka, ki se zavzema za socialnost – če je njeno zavzemanje iskreno – bi torej morala zagovarjati pravičnejše usklajevanje pokojnin, s čimer bi poskrbela, da se razlike v izplačanih zneskih upokojenim osebam čim bolj zmanjšujejo. Vemo, da imajo nekatere države urejene pokojnine tako, da vsak upokojenec prejme enak znesek, ne glede na to, koliko je prispeval za vzdrževanje takratnih upokojencev, ko je bil on še delavno aktivna oseba. Preskočiti neposredno na tak sistem bi bila revolucionarna odločitev in gotovo slabo sprejeta. Socialne razlike znotraj populacije upokojencev pa je treba zmanjševati. Odstotkovno usklajevanje pokojnin jih povečuje. Tak predlog je torej asocialen, zato ni bil podprt s še večjo volilno podporo zagovornikom.
Za zmanjšanje socialnih razlik med upokojenci v našem društvu predlagamo postopen pristop: kadar se pokaže možnost za povečanje pokojnin, naj bo to v enakih zneskih, kadar pa se gospodarska situacija poslabša, posledica pa je znižanje pokojnin, naj bo to v enakih odstotkih. Na ta način bo doseženo postopno zmanjšanje razlik v izplačanih pokojninah.
Upokojenci bomo budno – kakor doslej – pazili, katera od strank bo poleg usklajevanja pokojnin poudarjeno zagovarjala socialnost med upokojenci. Samo tisto stranko pa bomo imeli za svojo.
Marko Koračin, Društvo upokojencev Vižmarje-Brod
