Ko sem to prebral, sem kot uporabnik in predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj ob branju vaše argumentacije ostal brez besed, zgrožen in iskreno razočaran nad vašim nivojem in načinom komunikacije. Od kod vam takšna (ne)znanja o gluhoti, ne vem, zgolj domnevam lahko, od kod izhajajo vaše zamere do naše krovne organizacije, nikakor pa ne morem razumeti, od kod izvira vaše odkrito sovraštvo do gluhih ljudi in njihovih potreb. Spoštovana ga. Elena Pečarič, z vsem spoštovanjem do vas osebno, do vaše invalidnosti, do vašega boja za vaše pravice in vašo asistenco se mi zdijo takšna medijska javna medsebojna obtoževanja in primerjave o tem, kdo je večji invalid, skrajno nedostojna, neprimerna in žaljiva do naše populacije, še posebej na področju, kjer vam gluha populacija nikakor ne more parirati ravno zaradi nespoštovanja naših pravic s strani države. Še posebno boleče občutimo nespoštovanje pravice do enakopravnega izobraževanja in aktivnega vključevanja v družbeno okolje, zaradi česar smo zaradi komunikacijske ovire odrinjeni na rob družbenega dogajanja in dobesedno prikrajšani na vseh področjih bivanja. In ali ste kdaj pomislili, da je poleg vseh naštetih težav gluha oseba lahko stara, onemogla, brez svojcev in ustrezne pomoči? Take pomoči pa prav gotovo ne bodo izvajali ljudje, ki z gluho osebo ne znajo vzpostaviti stika in ji pomagati na njej dostopen način. Ji bo pomagal tolmač? Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika daje gluhim pravico do 30 ur tolmačenj na leto za privatne potrebe uporabnika. Bo tolmač pomagal onemogli osebi? Ne bo, ker to ni njegovo delo. Zato še kako potrebujemo asistenco skozi celotno aktivno življenjsko obdobje, od rojstva do pozne starosti, zgolj skrajno omejena pravica do tolmača je absolutno premalo za dostojanstveno in enakopravno življenje, še posebno ob spoznanju, da so gluhi edina kategorija invalidov, ki s strani lastne države nima priznanega niti enega tehničnega pripomočka, pa jih je sodobna znanost izumila že kar nekaj. Vaša pridobljena znanja vam kljub vaši invalidnosti ne nazadnje še vedno dovoljujejo in omogočajo aktiven intelektualen boj z državo in njenimi institucijami, kar slovenski gluhi populaciji ravno zaradi nepridobljenih znanj žal ni omogočeno, zato se mi zdi skrajno sprevrženo, da to svojo intelektualno prednost tako populistično izkoriščate za svoje osebne interese na račun naše gluhote.
Verjamem in upam, da si tudi vi ne želite nekega javnega posplošenega laičnega ocenjevanja vaše invalidnosti in diskusij o smotrnosti vaših potreb, kajti tudi sam osebno se nikakor ne želim spuščati na nivo medsebojnega ocenjevanja invalidskih kategorij, saj so te intimne zadeve absolutno neprimerljive, zato bi to raje prepustil pristojnim državnim institucijam, seveda z željo, da bodo upoštevale vaše in naše strokovno argumentirane predloge.
Boris Horvat Tihi, predsednik AURIS Kranj
