Glede zadeve J. J., res je, nič strokovnega ni v mojem dvomljenju o ravnanju in odločitvah ustavnih sodnikov, le vprašanje je, čemu gre njim verjeti bolj kot okrožnim, višjim in vrhovnim sodnikom. Samo zato, ker so na vrhu piramide? Da, insinuiram marsikaj, a nisem prvi, ki to počne, in tudi vam, dragi Matevž, bi odkrili tovrstne grehe. Ko pišeš in pripoveduješ svoja prepričanja, se ti zgodi tudi to, da zaideš na polje občutkov, sumov, prognoz, ne da bi jih nujno podkrepil s fakti. Toda vaš najbolj verjeten odgovor bo: nikoli, niti z besedo, nisem ničesar insinuiral, vselej kritiziral izključno s strokovnimi argumenti! Dopustiva sleherniku, da si o tem misli svoje, velja?
Strinjam se z vami, da bi morali sodne instance spoštovati, ustavno najbolj, in opozoril sem v svojem komentarju, da sem to vero gojil in jo tudi ostalim skušal prenesti, toda da pojenja tako vame kot v mnogih, nisem kriv jaz, temveč nosilci ustanov, ki se jim gre klanjati. Janez Janša, ki je še vedno – ne pozabimo – pravnomočno obsojen na zaporno kazen, je odkorakal iz zapora, ker je politik, poslanec in vodja največje opozicijske stranke in ker bi brez njegove aktivne prisotnosti v državnem zboru in v siceršnjem političnem življenju demokracija lahko trpela. Halo?! Ali je nenadomestljiv? Je taka utemeljitev sodbe prava, mag. Krivic, za utrditev vere v nepristranskost in strokovnost varuha ustave?
Trditev, da so ob sami prvostopenjski sodbi o zadevi Patria nekateri ustavni sodniki izrekli dvom o njej, popravljam le toliko, da se je to zgodilo po izreku na drugi stopnji. Ustavni sodnik Mitja Deisinger: »V opisu kaznivega dejanja torej ni zakonskega znaka kaznivega dejanja!«
In celo pred prvostopenjsko sodbo sta svojevrstna dvom in svarilo izzvenela iz izjave dr. Ernesta Petriča, takrat še predsednika US: »Ta sodba, kakršna koli bo, mora biti vodotesna. Upam, da se tega zavedajo vsi, ki jo pripravljajo.«
Glede prognoze, kaj bodo počeli posamezni ustavni sodniki po končanem mandatu, priznam, da je v njej nekaj zlobe, a tudi upanje, da sem v zmoti. Zgodovina mi delno pritrjuje: Šturm, Jambrek, Jerovšek… so se politično opredelili in svoje strokovne storitve ponudili opciji, do katere so od nekdaj izkazovali simpatije. Ne verjamem, da bodo šli Mozetič, Deisinger in Zobec, če jih bo že politika zamikala, k SMC, SD ali ZL?!
Na koncu mi mag. Krivic očita, da pozivam vse instance sodstva k večji usklajenosti oziroma k temu, da se usedejo skupaj in dorečejo reči, ki mnogokrat privedejo do razveljavitve sodb. Implicira se seveda pri tem vloga zakonodajalca, ki bi moral tudi na predlog sodstva poskrbeti za to, da se tako imenovane sive cone, v katerih plavajo odvetniki, ko branijo svoje varovance in izkazujejo zmote, procesne in vsebinske, sodišč, skrčijo na minimum. Tega očitka ne razumem. Da sodbe padajo, je dokaz delovanja sodstva, da jih pada toliko in preveč, je pa lahko tudi znak šibkosti in nedorečenosti zakonodaje, na katero se sodstvo naslanja, oziroma njegove nesposobnosti.
Aurelio Juri, Koper
