Kdor le malo pozna slovensko gospodarstvo iz zadnjih petdesetih let, ve, da je imela Slovenija na področju vojaške proizvodnje v stari Jugi kar pomembno vlogo. Naj spomnim na nekaj takšnih »drobtin«: členki gosenic iz krom-manganovega jekla, topovske cevi, sistemi za upravljanje tankovskega ognja, zahtevni deli oklepa vozil, eksplozivi, uniforme, obutev itn. TAM se je kar šopiril, ko je iz njegove proizvodnje prihajalo štirikolesno oklepno vozilo, najbrž bolj za potrebe kakšne policije kot pa vojske. Potem, po osamosvojitvi, je z Raven prišlo šestkolesno oklepno vozilo, namenjeno za vojsko. Ruske tanke, ki jih je kupila še JLA, je vojska obnovila in jih nato pospravila v hangarje.
Slovenija se je pripravljala za vstop v Nato in nobena dotedanja oborožitev ni bila več dobra. Denarja je bilo kot toče, saj se je vsak lahko zadolževal, kjer se je le hotel. Večina kontrolnih mehanizmov je bila po letu 2004 kot ohromljena. Vojska je začela hlepeti po novi oborožitvi: od pušk, vojaških vozil in seveda oklepnikov. Nobeden ni hotel vedeti, da bo treba kredite odplačati. Vlada s predsednikom, po izobrazbi obramboslovcem, je bila odgovorna za dogajanja v gospodarstvu in še posebej v vojski. Prav o tej odgovornosti se v širši javnosti premalo ve. Ker so nadzorni mehanizmi delovali pomanjkljivo, je bila narejena ogromna finančno-gospodarska škoda. Vrh takšnega obnašanja je bil največji nakup (po obsegu in vrednosti) vojaške opreme in veliko breme za državni proračun. V nakupe oklepnikov se je s političnim soglasjem vključevalo razne posrednike, za katere je bilo jasno, da je za njihov obstoj ta posel življenjskega pomena. Druge gospodarske posledice so bile še pogubnejše: za vedno je bila izgubljena možnost domače proizvodnje ne samo oklepnikov, ampak še druge vojaške opreme. Prav za te stvari gre pri obravnavi celotne problematike. Predsednik tedanje vlade ni deloval tako, da bi imelo slovensko gospodarstvo pri vojaških nakupih vsaj malo prednosti. Tako je bila narejena ogromna in nepopravljiva škoda.
Koliko je bilo pri teh poslih kriminalnih dejanj, je tudi pomembno vprašanje. V vojski je raziskovanje zelo težko in še zapleteno zaradi vojaških tajnosti. Zato najbrž nikoli ne bomo dobili odgovorov na vprašanja: ali je bil postopek nakupa dvomljiv že zato, ker je bila iz tujine obravnavana ena ponudba, zakaj je bila slovenska zapostavljena, ali so finski oklepniki sploh primerni za sodobno vojaško rabo itd. Dejstvo pa je, da je bil nakup zelo motna zadeva in da slovenski kontrolni mehanizmi niso delovali.
Sicer pa, ali je danes kaj drugače? Politiki, ki leta niso naredili nič pri pogubni prodaji Mercatorja, si umivajo roke. Dejansko ga je prodala prava lastnica – vlada v imenu davkoplačevalcev. Največja banka NLB, ki je vodila prodajo, je državna! Ali ni to sestavni del našega »common lawa« in ne kakšne luknje?
Franci Gerbec, Kremenica
