Odprto pismo vladi

Primeren dokaz za to je dolgoletno vztrajno izmikanje vračanja zaplenjenega in nacionaliziranega premoženja, ki kot zakonska obveza Republike Slovenije po 22 letih še vedno ni izpolnjena. Nasprotniki denacionalizacije jo načrtno preprečujejo z vedno novimi, umetno ustvarjenimi ovirami, kot je npr. FIP.

Kaj je to FIP?

Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN) nima po dolgotrajnosti izvajanja (22 let) ter po pravnih, materialnih, neetičnih in drugih deviantnostih primere v domači pravni praksi.

Trditev bom razložila z novejšim, retrogradnim in nezakonitim posegom slovenskih državnih institucij v postopke denacionalizacije oz. s spremenjenimi pogoji vračanja premoženja nekaterim (morda tudi mnogim) denacionalizacijskim upravičencem.

Spomnimo: v letu 2010 je Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) na upravne enote, ki obravnavajo denacionalizacijske postopke tistih državljanov, ki so bili ob zaplembi premoženja po letu 1945 izgnani v Avstrijo, razposlala obvestilo, v katerem zatrjuje, da »izgnane osebe, ki so dobile avstrijsko državljanstvo pred letom 1961, ko je bila sprejeta (27. november 1961) in je začela veljati t. i. finančno izravnalna pogodba (v nadaljevanju FIP) med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo oz. Sporazum iz Badkreuznacha (Avstrijski zvezni uradni list št. 283/1962, ki je predvideval le minimalno socialno podporo, ne pa nadomestilo za zaplenjeno premoženje), niso upravičeni do vrnitve njihovega zaplenjenega premoženja po ZDEN v matični državi Sloveniji.

Da bo bralcem nova tiranija slovenske oblasti razumljiva, naj to pojasnim s konkretnim primerom treh sorodnikov z območja Upravne enote Žalec, ki so bili ob brutalnem izgonu 3. januarja 1946 v Avstrijo in ob zaplembi vsega premoženja slovenski oz. jugoslovanski državljani.

Po sprejetem zakonu o denacionalizaciji so bili vloženi zahtevki za vrnitev njihovega premoženja. V letih 1992–1994 so vsi trije upravičenci prejeli odločbo občinskega sekretariata za občo upravo in notranje zadeve, da so se šteli za slovenske oz. jugoslovanske državljane, kar je bil pogoj za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca. Pogoj za upravičenost do vrnitve premoženja izgnanim v Avstrijo je potrdilo Ministrstva za finance Republike Avstrije, da tisti izgnani slovenski oz. jugoslovanski državljani, ki so po več letih izgnanstva postali avstrijski državljani (slovensko državljanstvo jim ni bilo nikoli odvzeto), niso od Republike Avstrije nikoli prejeli nobene odškodnine za zaplenjeno (slovensko) premoženje, saj niso bili po nobenem predpisu Republike Avstrije, niti po meddržavni pogodbi FIP, upravičeni do kakršne koli odškodnine, ki bi bila povezana z zaplenjenim premoženjem v bivši Jugoslaviji, niti je niso imeli pravice dobiti.

Tako stališče je bilo potrjeno tudi s seznamom zakonov (Aide memoire), sprejetih v letih 1961–1976, ki jih je oddelek za mednarodno pravo pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Avstrije leta 2011 poslal slovenskim vladnim organom.

Kljub dejstvu, da je bilo sorodnikom na podlagi odločb o slovenskem oz. jugoslovanskem državljanstvu ter potrdil avstrijske vlade, v sicer počasnem tempu zadnjih 20 let, pravnomočno vrnjenih cca. 85 odstotkov zahtevkov, pa je SOD z dopisi na upravne enote (Žalec, Celje, Velenje) zahtevala ustavitev denacionalizacijskih postopkov, saj zatrjuje, »da se upravna enota pri reševanju predhodnega vprašanja v zvezi z odškodnino od tuje države ne more opreti zgolj na pojasnila tujih organov, pač pa mora to ugotoviti sama z razlago tuje meddržavne pogodbe ali sporazuma«.

SOD se pri razlagi FIP opira na naročeno mnenje dveh pravnikov s Pravne fakultete v Ljubljani (19. oktobra 2010 in 5. januarja 2011), ki pa je po strokovnem mnenju »Lexa Europe – Inštituta za pravo Evropske unije« (Maribor, oktober 2011) strokovno napačno. Mnenje Lexa Europe potrjuje, »da je treba tuje pravo razlagati, kot ga razlagajo v matični državi, in ne kot ga razlagajo slovenski organi – avstrijsko pravo se mora torej razlagati tako, kot ga razlagajo avstrijski organi«.

Da ima nastalo pravno in politično nevzdržno stališče uradnih inštitucij (SOD, UE itd.) države Slovenije kot zavezanke za restitucijo premoženja že negativne učinke (ne samo zaradi mirovanja postopkov 2010–2013), dokazuje dopolnilna odločba UE Žalec z dne 18. oktobra 2013, s katero je za sorodnika v celoti zavrnila tisti del denacionalizacijskega zahtevka, o katerem upravni organ še ni odločil. Ta odločba je pravno popolnoma neutemeljena, saj pomeni ponovno zaplembo premoženja. V njej je med drugim zapisano, »da je bilo predhodno izdelano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju, v katerem je bila sprejeta odločitev, da je lastnik podržavljenega premoženja J. J. oškodovanec po sporazumu FIP, premoženje mu je bilo podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, poleg tega je bil izseljen v Avstrijo, kjer je pridobil avstrijsko državljanstvo in tam tudi umrl«.

V dopolnilni odločbi Upravna enota Žalec po skoraj 70 letih od zaplembe premoženja uporabi zaplembno odločbo, ki jo je 6. septembra 1945 izdala okrajna zaplembna komisija v Celju na osnovi odlokov Avnoja iz leta 1944, čeprav sorodnik ni bil nemške narodnosti in mu ta tudi nikoli ni bila dokazana. Njegov edini »greh« je bilo premoženje.

Upravni organ v dopolnilni odločbi navaja, »da obstoj sporazuma FIP spreminja dejansko in pravno stanje, ki ni enako z zadevami, ki so že pravnomočno končane«. To seveda ne drži, ker je dejansko in pravno stanje enako, kot je bilo v postopkih, ki so že pravnomočno končani. Pri tem pa upravni organ sam navaja, da so »pogodba FIP in tudi zakon za izvajanje FIP kot pravni viri obstajali že na dan uveljavitve ZDEN«.

Zato torej ne gre za nobeno spremenjeno, niti dejansko, še manj pa pravno stanje problema.

Resnica je seveda ta, da je SOD šele v letu 2010 pričela »izpostavljati« to meddržavno pogodbo med Nemčijo in Avstrijo (FIP) in jo razlagati na škodo denacionalizacijskih upravičencev, katerim slovenska država še vedno ni zagotovila vrnitve odvzetega premoženja v celoti.

Stališče upravnega organa, ki pravi, da lahko tuje meddržavne pogodbe in tudi predpise razlaga država, ki ni podpisnica takih pogodb in ki ni sprejemala predpisov, sklicujoč se na 2. odst. 10. člena ZDEN in na stališče Vrhovnega sodišča RS, pa ovrže temeljne postulate prava. Predpis lahko namreč razlaga tisti, ki ga sprejme, določila pogodbe pa lahko razlaga pogodbena stranka. V obravnavanem primeru pa naša država tuj meddržavni sporazum razlaga v škodo svojih državljanov z namenom preprečiti vračanje premoženja in postavlja denacionalizacijske upravičence v neenak, diskriminiran položaj, medtem ko se stališče Vrhovnega sodišča RS verjetno navezuje na meddržavne pogodbe, katerih podpisnica je bila Slovenija oz. pred njo Jugoslavija.

O tem pravnem škandalu, ki ima za posledico že zahtevo za revizijo pravnomočno vrnjenega premoženja, bo moralo presojati Ustavno sodišče RS ali celo mednarodno sodišče za človekove pravice.