Domobranski spomenik

Njegovo stališče, da bi državni organi morali ukrepati, je po mojem mnenju pravilno.

Sklicujem se na zakonodajo, ki naj bi dokazala, da tak spomenik na javnem kraju ne more stati, če ga ne podpira (lokalni) kulturni program, na zasebnih lokacijah pa se javnih spomenikov ne more postavljati (v drugem primeru gre za »grajeno javno dobro«, ki mora biti v javni lasti!), na takih parcelah lahko stoji tisto, kar sicer načrtuje prostorski akt občine. V obravnavanem primeru ne gre za »ureditev trškega jedra s spominskim obeležjem«, kar bi bil javni poseg z javnim investitorstvom, pač pa za izrazito zasebno investicijo.

Iz navedenega je razvidno, da gre za kup nepravilnosti v celotnem postopku. Če je dal za postavitev spornega novega spomenika soglasje ZVKDS oziroma ministrstvo za kulturo, kot nosilec razvoja na področju kulture v Sloveniji, bi moral pri tem upoštevati Nacionalni program za kulturo – v njem verjetno ne piše, da se postavljajo v Sloveniji javni spomeniki za nacifašistične enote oziroma enote v njihovi sestavi? To je prepovedano še v Nemčiji, kjer imajo vojaki nacistične vojske domovinsko pravico. Drug problem je seveda področje žrtev mirnodobnih povojnih političnih režimov – takih ali drugačnih.

Po pojasnilu direktorja ZVKDS g. Vičiča (tednik Mladina) je bilo s strani ZVKDS na obravnavani lokaciji dano samo soglasje za poseg v prostor s stališča »varstva kulturne krajine« (opomba: kamor sicer sodi tudi nov objekt, ki bo to »krajino« na novo oblikoval), ker da tako ali tako pri tem ne more vplivati na prizadetost ostalin »arheološke« dediščine, saj je bila ta z nezakonito predhodno postavitvijo že uzurpirana v času priprave soglasja.

Spomeniškovarstvena služba bi bila dolžna prijaviti ustreznim inšpekcijam to nezakonitost.

Da ne soodloča o spomeniku samem zaradi suverenosti »avtorskega dela«, je sprenevedavo. Prav tako je sprenevedavo, da ne upošteva uzurpiranosti že obstoječih spomenikov borcem NOV tik ob novi ureditvi.

Iz javnih razprav in najavljenih dejavnosti za zaustavitev neprimernosti in žaljivosti do antinacistov, antifašistov in potomcev borcev proti okupatorju v času NOB (in tudi sicer!) je razvidno, da gre za resno »kulturno« problematiko, kar sicer obravnavajo »kulturni programi« – pri občinah, oziroma na nivoju države.

V obravnavnem primeru se tudi v upravnih postopkih ne bi smelo  postopati, kot da gre za pomožni objekt v javni rabi, po uredbi, ki obravnava nezahtevne in enostavne objekte, ker uredba obravnava samo »javne« spomenike.

Za zasebne spomeniške ideje veljajo enaki gradbeni in prostorski pogoji kot sicer za dopustno gradnjo na posamezni parceli, kot jo določa prostorski akt za postavitev gradbenih objektov po klasifikaciji vrst objektov (»zasebnih spomenikov« uredba, ki obravnava nezahtevne in enostavne objekte, ne določa, ker ne spadajo niti v nabor »pomožnih« in podobnih objektov za zasebno rabo).

Tudi za prostorski akt sicer daje soglasje ZVKDS! Ker gre za problematiko (bodoče) kulturne dediščine, ki je del problematike, obravnavane z zakonodajo o varstvu okolja (torej bi morali upoštevati »vplive na okolje« zaradi takega posega, znotraj tega pa na kulturno dediščino (zanamcem?!)), v obravnavnem primeru tudi iz kulturnovarstvenega razloga ne gre za objekt, ki se lahko gradi brez gradbenega dovoljenja.

Taka gradnja je glede na lokacijo, problematiko in vsebino izrazita »gradnja z vplivi na okolje« (kulturna krajina, kulturna arheološka dediščina, itd.), za katero so po gradbeniški zakonodaji potrebni »gradbeno dovoljenje«  in ocena teh vplivov ter soglasja in dovoljenja po zakonu o varstvu okolja. Problematika prizadeva tudi družbo (in njeno počutje) kot celoto, kar je treba obravnavati s kulturnimi programi.

Značilno je, da se z izigravanjem zakonov ali delov zakonodaj ter s »preskakovanjem« postopkov in določb v zakonih ruši sistem in posledično prihaja do nesprejemljivih učinkov, ki se jih potem bolj ali manj spretno zagovarja kot »zakonite«.