Če te ne dobijo, je dovoljeno…

Samo išče se storilce nezakonitih ali vsaj nemoralnih dejanj, da se jih spravi v medije, kjer celo postanejo junaki, obsodbe pa ni, niti ni obsojeno dejanje. Ni me prizadel »škandal« v mariborski šoli, ampak posledično spremljanje in predvajanje posnetka v medijih, kar bi bilo treba ostro prepovedati.

Tu gre za spletno nadlegovanje. Ni prav, da sta se zaposlena spravila k takemu dejanju na tako občutljivem delovnem mestu, posledice bosta trpela sama oziroma njuni družini ali najbližji. Ni prav, da je dijak iz objestnosti dejanje posnel in ga dal na splet. Tudi druge posnetke in fotografije, ki niso vedno primerne, velika večina daje na splet, kjer trajno ostanejo. Marsikdo se tudi že informira o določeni osebi na podlagi njenega spletnega profila. Spet mislim, da je to stvar posameznika ali pa dotičnih oseb. In je junak, ker si je upal. Medijsko razpravljanje pa gre širše – in to obsojam.

Ko smo že pri mladini, me prizadene miselnost v naslovu, saj nimam somišljenika v zvezi s »plonkanjem« v šoli. Menim pa, da se tu vse začne. Če te ne dobijo, je v redu.

Marsikateri učenec, dijak, študent in kasneje tudi zaposleni porabi več časa in energije za domiseln, inovativen način prepisovanja, ki še ni v splošni rabi in ga je težje odkriti, kot pa za učenje samo. Če bi se to preprečevalo z nekimi zgledi in splošnim negativnim odzivom ali kaznovalo že v osnovni šoli, se kasneje tudi ne bi nadgrajevalo. Tako pa imamo kopiranje in kupovanje izpitov , diplom, prilagajanje pogodb, obsodb… Kolikor si kdo upa, da ga ne odkrijejo. Če ga že odkrijejo, je pa tako junak, za kar poskrbijo mediji, postane poznan in iskan. Verjetno se bo vse življenje bolje znašel. Ali so lahko takšni temelji naše družbe?

Verjetno da. Davčni urad ima na spletni strani slovenskega junaka Martina Krpana, ki davkoplačevalcem pomaga z informacijami. Kdo je bil Martin Krpan? Prekupčevalec, ponarejevalec, davčni utajevalec.

Če te ne dobijo, je dovoljeno, je v redu. Tudi kraja, ki ima zelo širok pomen, saj gre lahko za krajo opredmetene lastnine, krajo intelektualne lastnine, krajo ideje, krajo resnice, krajo pravice, krajo svobode, krajo zasebnosti, krajo življenja… kot pravi v svoji knjigi pisatelj Khaled Hosseini.