Res je, sovražim neprofesionalnost! Lahko imamo različna mišljenja, posebno če gre za vprašanja o kulturi, ampak dejstva so dejstva. In ljudje, ki jih ne spoštujejo ali pa se ne potrudijo, da bi jih spoznali, za mene niso zaupanja vredni ljudje. Zakaj tak uvod? Zaradi tega, ker dejstva, ki jih v svojem odgovoru na članek Zaslužkarji in njihova gola resnica v Reporterju navaja Bojan Brezigar (verjetno v imenu MIZKŠ), ne držijo. Dejstvo je, da odločitve za sofinanciranje filma »Jaz sem Janez Janša« ni sprejela nobena komisija ministrstva za kulturo. Ne verjamem, da gre za lapsus, kajti porabljeno je preveč besed, ampak za zmoto, ki si jo na ministrstvu, ki naj bi skrbelo tudi za kulturo, nikakor ne bi smeli privoščiti. So pa ideje v omenjenem »odgovoru«, ki jih Mojca Pišek navaja v svojem članku »Ministrstvo v zadevi Maska in Aksioma vendarle priznalo pristranskost«, zelo povedne. Gre za to, da si očitno želi imeti ministrstvo in s tem vladajoča politika direkten vpliv, kateri kulturni projekti se bodo sofinancirali in kateri ne (to namreč pomeni diskrecijska pravica, ki si jo dr. Žiga Turk in njegovi želijo). To pa ni več obrobno vprašanje.

Naj jasno in glasno povem, da pogodbe za sofinanciranje omenjenega filma leta 2010 po javnem razpisu za sofinanciranje filmom Filmskega sklada nisem podpisal zaradi kakršnega koli pritiska ali mnenja »politične opcije na oblasti leta 2010«. Še veliko manj pa, da bi želeli »zavestno podeliti sredstva za produkcijo, ki so uperjenega proti trenutni opoziciji«, oziroma da bi šlo za načrtno podeljevanje javnih sredstev za projekte, ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo ter diskreditirajo posameznika. Kdor si je film ogledal, ve, da je poanta filma povsem nekje drugje.

Zakaj niso preverili, kdo in zakaj je bil program uvrščen v program sofinanciranja filmskega sklada v letu 2010, res ne vem. Vem pa, da je prijavljene dokumentarne filme ocenjevala komisija v sestavi Hanka Kastelicova, Vasja Bibič in Drago Pečko. Mi lahko uradniki z MIKZŠ povedo, kdo od njih bi lahko bil predstavnik »politične opcije na oblasti«. Komisijo je na moj predlog imenoval nadzorni svet FS v sestavi: Marjetica Mahne, Lea Jagodič Lekočevič, Janez Lombergar, Denis Miklavčič, Janez Pirc, Iztok Polanc in Samo Rugelj. Tu je res bila Mahnetova članica stranke Zares, za druge pa bi povezavo s »politično opcijo 2010« zelo težko našli.

Tudi meni nikakor ne boste mogli pripisati navezanosti na tedanjo politično opcijo, kajti sicer ne bi bil avgusta 2011 odpuščen iz FS.

Dejstva, ki bi jih lahko preverili na spletni strani Slovenskega filmskega centra, so naslednja. Film »Jaz sem Janez Janša« je komisija ocenila s 76,33 točke in si je tako delil 2. do 3. mesto od štirih predlaganih za sofinanciranje. Pri tem je zanimivo, da so ga med prve tri postavili vsi trije člani komisije (vsak član je podal svoje točkovanje). Tega na spletni strani ne boste našli, za mene, ki sem bil prisoten tako na predstavitvi projekta kot pri delu komisije, pa je bilo tudi to ob odločanju zelo pomembno. Imel sem namreč možnost odločiti drugače, kot so odločile ta in druge strokovne komisije. Pa sem v tem in drugih primerih ugotovil, da ni nobenega razloga, da ne bi spoštoval mnenja komisij. To je bil njihov izbor in za to so bile imenovane. Ob tem se mi niti en član komisije ni potožil, da bi na njegovo ocenjevanje skušala vplivati »politika«.

Če je torej popolnoma jasno in dokazljivo, da filma »Jaz se Janez Janša« ni odobrila »politična opcija na oblasti«, ampak so ga kot dobrega ocenili poznavalci filma, pa odgovor implicira zelo resne stvari, na katere je opozoril že nacionalni svet za kulturo. Gre za vedno prikrito željo politike imeti v organih, ki odločajo o denarju, kadrih in izboru kulturnih vsebin, svoje ljudi. Za to ni imuna nobena politika in je treba to vzeti v zakup. Vprašanje je le, ali se to izvaja s takšno mero, da tega skoraj ni opaziti, in s skrbjo, da se vendarle najde kompetentne ljudi (torej ne po načelu »važno je, da je naš, pa čeprav nima ustreznih znanj in sposobnosti«), ali pa z grobim poseganjem z razreševanji dosedanjih članov svetov in na koncu direktorjev. Minimum je seveda tudi, da se pri tem spoštujejo zakonske omejitve in se na mesta direktorjev ne postavlja ljudi, ki ne izpolnjujejo niti formalnih pogojev. Tako so imenovani že vnaprej v odvisnem položaju od politikov. Ljudem na MIZKŠ pa očitno tudi ta pot ni dovolj in želijo imeti diskrecijsko pravico. Ali pa po njihovem predolgo traja in je izid negotov? Smo namreč tudi direktorji, ki na »nasvete« (recimo, da ta in ta producent ne sme prejeti denarja) politikov nismo pristajali.

Igor Kadunc direktor Filmskega sklada RS leta 2010