Življenje je takrat postalo avantura - intelektualna, estetska in čustvena. In kot je pri pustolovščinah že v navadi, vedno bolj nepredvidljiva in prepuščena kaosu. Vendar zgodovini vseeno ne moreš obrniti hrbta. Najbolj pedantni enciklopedisti so izbrskali, da je imel 12. julija 1962 hišni kolektiv pod vodstvom Alexisa Kornerja že potrjen datum tudi za radijski špil, zato so odgovorni v londonskem klubu Marquee iskali zamenjavo. Izbrali so "no name" skupino The Rollin' Stones in tako je - takrat še sekstet - dobesedno padel v boemski milje londonskih sledilcev jazza ter rhythm'n'bluesa - v zavetišče ranjene povojne generacije, ki je med temeljnimi glasbenimi (afroameriškimi) idiomi iskala odgovore. In ki ni videla prihodnosti v svetu svojih staršev.
Četudi se po programu niso mnogo razlikovali od sorodnih skupin, so The Rolling Stones s svojim pristopom do standardov bluesa takoj vzbudili zanimanje. Z njimi so - kot na primer zasedbi The Yardbirds ali The Who - nagovarjali čutila, ne razum, kar je takratna mularija še kako potrebovala. Vedoč, da se njihova emotivna prizma razlikuje od črnske, so modificirali temeljne idiome rhythm'n'bluesa, jih vzeli iz ameriške delte in potopili v vulgarna in agresivna urbana močvirja.
Vztrajnost kot vrlina
Najverjetneje je prav vprašanje: "Če lahko Alexis Korner, zakaj ne morem jaz?" gnalo mnoge golobrade mladeniče, da so poslušali ilegalne radijske postaje, kjer so lahko slišali Willieja Dixona, Muddyja Watersa, Solomona Burka in tovariše. Ter kupovali njihove male plošče in albume. Beli blues je že pošteno osvojil London, a tam ni bilo stalno delujočih skupin, ki bi tem modificiranim akordom dale lokalno legitimnost. Želje vseh so bile podobne - glasba zaradi glasbe same, stališče bo že prišlo v trenutku, ko bomo pogledali skozi okno. Prav ta usoda je zaznamovala današnji dan pred petdesetimi leti in povezala divjo bando, da se je začutila v tem slogu, premagala začetno tremo ter se odpravila skupnim sanjam naproti. Prvi opaženi uspeh je bila priredba skladbe Buddyja Hollyja Not Fade Away, prvi naskok na vrh pa It's All Over Now Bobbyja Womacka.
In do legendarne (I Can't Get No) Satisfaction (1965), ki je vzpostavila umetnost kitarskega riffa v rock'n' rollu in navezo, ki sta jo oblikovala Mick Jagger in Keith Richards, postavila ob bok avtorsko že uveljavljeni Lennon/McCartney, je minilo manj kot leto dni. In z umetno ustvarjenim konfliktom med The Beatles in The Rolling Stones (ki ga v resnici ni bilo!) se je razvijal šovbiznis, kot ga poznamo danes. Brian Jones je sicer jeziček na tehtnici nagnil na stran The Rolling Stones, a kaj, ko so The Beatles najprej nehali nastopati, v času, ko so The Rolling Stones izdali pomnika Sticky Fingers (1971) in Exile On Main Street (1972), pa že razpustili bend. Končali so na vrhuncu, kar za kotaleče se kamne ne bi mogli reči. Toda paradoksalno se je prav vztrajnost pokazala za njihovo največjo vrlino. Večkrat so se zavestno umaknili iz javnosti, konsolidirali svoje vrste ter se vrnili v najboljši formi. V spomin si lahko v tem pogledu prikličemo albume Some Girls (1978), Tattoo You (1981) in zlasti Steel Wheels (1989), zagotovo njihov najboljši material po letu 1972.
Prebrodili so vse krize
Največja kriza znotraj benda - če spregledamo večno nezadovoljstvo zapostavljenega basista Billa Wymana - se je vršila med in po obdobju albuma Dirty Work sredi osemdesetih let. Takrat je producent Steve Lillywhite dejal, da si Micka in Keitha ne predstavlja niti v istem mestu, kaj šele v isti sobi. In vendarle so se The Rolling Stones prikotalili do leta 2012. Razlog za to je preprost - vzpostavili so odnos z lastno preteklostjo, ki je bila veliko bolj kot zaradi ustvarjalnih egov na preizkušnji na koncertu v Altamontu 6. decembra 1969. Kot že tolikokrat doslej je nasilna smrt spremenila življenje prič. Let it Bleed ni prinesla zavetja in Stonesi so izgubili stik s kontrakulturo množice, na čelu katere so hodili.
Streznitev je bila zanje poučna; interaktiven pogled nazaj z dodajanjem novih substanc jih je pripeljal praktično do lastnega žanra, ki ga ležerno vzdržujejo še danes. Ne motijo jih globoko vrezane brazde kot transparentni pomniki razvratnega življenja, ki jih neposredno beremo z njihovih obrazov. The Rolling Stones se namreč ni treba več nikomur dokazovati, četudi so že davno potrošili večino skladateljskih adutov. Tudi koncerti nimajo več dodatnega žara kot pred 50 leti. Pretežno brskajo po preverjenem materialu, kar pa v njihovem primeru ni (več) pomembno. Bistvo je rock'n'roll cirkus, kjer se že dolgo časa ve, da nihče ne more vedno dobiti tistega, kar bi si želel … Ali pač, zato bom besedilo zaključil s citatom spoštovanega Žikice Simića: "Poslušajoč single skupine The Rolling Stones sem doživel 'veliki pok'. Češkoslovaški gramofon, debela igla in črni kos plastike so ponudili glasbo, ki mi je odklenila vrata v paralelni svet. Vstopil sem in se nikoli več vrnil."
