Čeprav so tako sindikati kot delodajalci ostro nasprotovali hitenju ministra Vizjaka in postavljanju rokov ter izvajanju pritiska nanje z vlaganjem predloga pokojninske reforme v parlamentarno proceduro še pred uskladitvijo s socialnimi partnerji, je dejstvo, da nova zakonodaja ni nastala čez noč. Večina njenih členov je bila prepisana iz reforme, ki je bila sprejeta v času Pahorjeve vlade, vendar nato zavrnjena na referendumu. Socialni partnerji so torej o večini predlaganih novosti že opravili temeljito razpravo.
Čeprav ni težko priznati, da se je minister Vizjak izkazal za dobrega pogajalca, mu je delo izdatno olajšala Pahorjeva vlada. Ne le pri pisanju vsebine reforme, tudi pri samih pogajanjih s socialnimi partnerji se je minister lahko učil iz potez, predvsem napak, ki jih je storil njegov predhodnik Ivan Svetlik. Zagotovo mu je pri mehčanju stališč obeh socialnih partnerjev pomagalo tudi naraščajoče zavedanje, da je pokojninska reforma nujna.
Največja razlika med obema ministroma, zaradi katere je enemu uspelo, drugemu pa ne, je ta, da je Vizjak upošteval zahteve obeh socialnih partnerjev oziroma se jim kompromisno približal. Tako je v nasprotju s Svetlikom prisluhnil ključni zahtevi sindikatov, zaradi katere so ti pred dvema letoma začeli zbirati podpise za referendum. Pristal je na to, da bo 40 let dela dovolj za upokojitev.
Kaj torej prinaša nova pokojninska reforma? Dve ključni rešitvi, po katerih naj bi se po Vizjakovih besedah njegova reforma ločevala od Svetlikove, sta do zadnjega glasovanja v parlamentu zvodeneli. Zaradi nasprotovanja sindikatov se je minister odpovedal čiščenju pokojninske blagajne posebnih pokojnin oziroma dodatkov k pokojninam, s čimer je želel približno 170.000 upokojencev izbrisati iz pokojninskega sistema in njihove pokojnine preimenovati v nekaj drugega ter jih prepustiti politični volji posameznih ministrov. Drugo ključno novost, osebni informativni račun, pa je preimenoval v to, kar je: informativni izračun, koliko prispevkov ima posameznik plačanih in koliko delovne dobe ima, ki pa ga ZPIZ vsakemu, ki to želi, izda že zdaj.
Ostale so nekoliko spremenjene rešitve Svetlikove reforme. Po novem se bodo ženske in moški upokojevali pri 65 letih, če bodo imeli za seboj vsaj 40 let delovne dobe, pa lahko že s 60. letom. Delovno dobo bo mogoče znižati z bonusom za otroke in za odsluženo vojaščino, v naslednjih treh letih bodo lahko moški, ki ima dopolnjenih 38 let delovne dobe, in ženske s 35 leti manjkajoči dve leti kupili. Ustavljeno bo realno padanje pokojnin, saj valorizacijskega količnika, ki se je do zdaj vsako leto zniževal, ne bo več v formuli za izračun višine pokojnine. Ta bo za 40 let pokojninske dobe znašala 57,25 odstotka pokojninske osnove za moške in 60,25 odstotka za ženske, za vsako leto dela manj pa se bo odmerni odstotek znižal za 1,25. Obdobje za izračun pokojninske osnove se s povprečja plač v nepretrganem obdobju najboljših 18 let podaljšuje na 24 let.
Na splošno lahko ocenimo, da je ta reforma milejša od Pahorjeve. Opozicijski poslanci so zato Vizjaku že očitali, da ne bo dosegla svojega namena, to je vzdržna pokojninska blagajna, in jo bo kmalu treba zamenjati z novo. Morda, toda Vizjakovo stališče, da je bolje delati majhne korake kot pa se sploh ne premikati, je na mestu.
