Toda, groza! Kar je še pred tremi tedni obetalo postati gotova zmaga, se je z zadnjimi novembrskimi dnevi začelo spreminjati v ironijo zgodovine. Ljudstvo, ki ga je Janez Janša več kot dve leti pozival na ulice in trge, je že dneve res tam, v vse večjem številu, a z drugačnim dnevnim redom. Ne gre za agendo druge republike, kakršno od pomladi leta 2009 s presledki propagira Janša, pač pa za drugačno republiko. Med drugim republiko brez Janeza Janše.
Kajpak pa tudi republiko, res publico, brez številnih županov, poslancev, ministrov in kar je še članov ideološko in politično menda raznolike, a v razočaranih, obupanih in jeznih očeh ljudstva utemeljeno poenotene politične kaste. Že od zdavnaj povezane v skupnem razvratu in sistematičnem zlorabljanju občega (javnega) interesa v korist in za račun množice posamičnih (zasebnih) interesov. Povezane v mrežo omrežij, ki je ne morejo razplesti niti nadzorni mehanizmi države, niti organi pregona, niti pravosodje.
Lahko, da je komu za trenutek lažje pri srcu, ko omalovažuje, recimo, mariborski punt, češ da ga ne bi bilo, ko ne bi bilo radarjev. A zgodovina je prepolna takšnih radarjev (in kanglerjev), na videz nepomembnih povodov, zaradi katerih so izginjali dotedanji družbeni redi in padali samodržci. Včasih zadostuje, če nekomu prevrnejo stojnico z zelenjavo, včasih sodu izbije dno kakšna aretacija, spet tretjič zadostuje izbruh policijske brutalnosti.
Državljani lahko oblastniške zlorabe, krivice, socialne stiske, samoreprodukcijo kast in družbeno neprehodnost ali naraščajoče neenakosti v družbi prenašajo molče razmeroma dolgo, ne pa v nedogled. In lepega dne običajni katalizatorji nezadovoljstva preprosto odpovejo. Ni ga več najlepšega stadiona, drevoreda palm ali grožnje z možmi v črnem, ki bi ljudstvo pomirila, ni ga več kučana, ki bi bil zadosten strelovod, in ne sindikatov, ki bi jim ljudstvo zaupalo.
Za svobodo in pravičnost gre! je prejšnji četrtek svoj svojevrstni nagovor nacije naslovil premier Janša. Če spregledamo vse druge (številne) manipulacije in sprevračanja iz besedila izjave: svoboda in pravičnost, kakor ju pojmuje Janša, vsekakor nista svoboda in pravičnost, kakor ju pojmujejo protestniki z rožami. Vendar ne gre za »nesporazum«, temveč za klasično cinično premestitev pomena, ki bi morala izvirnim zahtevam državljanov vzeti sleherni mobilizacijski potencial. Ju povsem razvrednotiti in oropati pomena, češ zakaj tile demonstrirajo, saj gre tudi vladi (in v bistvu bi morali razumeti, samo njej oziroma njemu) za prav to – svobodo in pravičnost.
Sinoči je šel Janša, potem ko si je vzel zadnjo besedo v tiskovnem središču predsedniških volitev (!), še korak dlje in napovedal nič manj kot reformo političnega sistema. Menda za »odpravo blokad«. Druga republika se torej vrača (tokrat pod pretvezo »odprave političnih blokad«), da zahteve po drugačni republiki vendarle ne bi postale premnožične. Novi predsednik bo pri prodajanju te megle gotovo vneto sodeloval z lastno vizijo.
