Pred tednom dni so izjave Ilke Štuhec, ki jih je dala za naš časnik, dale misliti. Pred leti je veljala za velik talent, je trenutno druga najboljša slovenska smučarka in če bo sreča (ali ustroj smučarske zveze) mila, bi enkrat lahko iz nje zraslo kaj vrhunskega, a mora kljub temu vsako leto plačevati tisoče evrov, da lahko trenira. In enako preostale reprezentantke. Torej morajo plačevati, da lahko delajo, s čimer se odmikajo od profesionalizma in se približujejo profesionalnemu amaterizmu. In čeprav del stroškov krijejo same, nimajo na voljo vseh pogojev, potrebnih za dober trening.
Ko bi šlo le za finance, bi bilo še v redu. Očitno so ogromne tudi organizacijske težave. Le pomanjkanje denarja verjetno ni krivo, da smučarke še nekaj dni po vrnitvi iz ZDA niso vedele, kdaj, kje in kako bodo trenirale, kot je razkrila Štuhčeva. Lahko si predstavljamo, kaj takšno stanje sproži v tekmovalcu. Verjetno po eni strani obup in vdanost v usodo, po drugi jezo, ki lahko vodi v samodestrukcijo, v najboljšem primeru pa v revolt, ki ima lahko za posledico še bolj zavzeto treniranje, tudi na lastno pest. A sistematično se do razvoja tako pač ne pride.
Iz tega drugega primera, o katerem je govorila Štuhčeva, bi lahko sklepali, da trenerji ne delajo odgovorno. Toda misliti nam dajo tudi druge informacije. Le nekaj dni pred potjo v Bansko vodja ženske ekipe Rasto Ažnoh ni vedel, kdo bo šel z njimi, ker so trenerjem sredi sezone (!) potekle pogodbe, novih pa takrat še niso podpisali. Kako je v takšnih razmerah, ko trenerji za nekaj dni naprej ne vedo, ali bodo del reprezentance, mogoče vsaj srednjeročno organizirati delo? To je le majhen del tegob alpskih smučarjev, ki so prišle v javnost. Lahko si predstavljamo, da to ni vse. Prav tako, kot si lahko prestavljamo, kako se v Podutiku vrtijo v krogu kot mačka, kadar lovi svoj rep.
V zadnjih letih je več strokovnjakov opozarjalo, da način dela ni dober. Ta se začne v mlajših kategorijah, ko trenerji kot marionete v rokah premožnih staršev ustvarjajo male šampione, ki pa v najbolj občutljivih letih ne pridobijo dovolj širokega znanja, da bi bili konkurenčni, ko preidejo v svetovni pokal, kjer vztrajajo le zato, da so tam. V takšnem načinu dela je težko najti smisel. Zato imajo verjetno kar prav tisti, ki pravijo, da slovensko alpsko smučanje potrebuje rez. Hiši je treba postaviti nove temelje, tudi za ceno nekajletnega mrka s svetovnega prizorišča. Če tega ne bodo naredili, se lahko zgodi kaj podobnega, kot se je švedskim skakalcem, ki so imeli nekoč nekaj vrhunskih tekmovalcev, danes pa spadajo na rekreativno raven.
