O dokončnem pomenu včerajšnje sodbe bo mogoče govoriti šele, ko bo ta prestala višje instance, sam postopek pa se bo opral vseh morebitnih dvomov o »procesnih napakah«. A že zdaj je jasno, da ga ne gre precenjevati. Včeraj tako nismo bili priča obračunu s časi, ko so domači kapitalski mogotci z bankirji in državo igrali privatizacijski monopoli. Ravno nasprotno, Šrot včeraj ni bil obsojen zaradi menedžerskega odkupa pivovarne, ampak zaradi paničnega poizkusa njegovega reševanja. Prav tako včeraj ni bil obsojen »esteblišment«, ki je Šrota nekoč postavil na tajkunski piedestal.
Tudi zato tožilska zgodba o pravičnosti v imenu »dveh milijonov ljudi, ki bi radi živeli od sadov svojega dela, ne pa pokrivali luknje moralnega hazarda posameznikov«, ne drži vode. Šrot namreč ni bil vzrok, ampak zgolj posledica. Ne glede na to, da je bil kratek čas eden najvplivnejših ljudi v državi (kar mu je več kot očitno stopilo v glavo), je bil le eden od sodelujočih v bančno-gospodarsko-politični orgiji, ki je državo spravila na kolena. Ni bil bolezen, ampak le njen simptom. Govoriti o kakršni koli katarzi je zato smešno. Del igralcev njegovega moštva še danes zaseda pomembne položaje v družbi: Dušan Zorko je že pet let direktor Laškega, Toni Balažič sedi na čelu Mercatorja, pravna svetovalka Nina Plavšak je še vedno nevidna »mati« pomembnega dela zakonodaje... Tudi računi »dvema milijonoma ljudi«, o katerih je včeraj govoril tožilec Jože Kozina, so bili že zdavnaj izstavljeni. Od štiristo milijonov evrov vrednega podržavljenja (Pro)banke za menedžerske odkupe, ki jo je vodila Šrotu tako ljuba Romana Pajenk, do razprodaje podjetij iz koncerna Laško.
Ob tem je bilo v izjavah včeraj moteče še dvoje. Najprej ugotovitev Kozine, da »je Šrota pri njegovih dejanjih spodbujala politika«. Tu se velja za hip ustaviti. Ve se, kdo je Šrotu prodal Mercator, kdo mu je pomagal pobirati provizije pri drugih menedžerskih odkupih, kdo mu je pomagal v pivovarski vojni in kdo mu je napovedal dve protitajkunski vojni. Pa vendarle: gre za izjavo, ki je ni mogoče tako lahkotno odpraviti. »Politika«, o kateri govori Kozina, ima namreč imena in obraze, tožilec pa dolžnost, da zoper tiste, ki jih je imel v mislih, tudi ukrepa. Da razloži, kdo je bil na plačilnem seznamu »ikone nacionalnega interesa« in na kakšen način je Šrotu delal usluge.
Še bolj problematična bi lahko bila izjava okrožne sodnice Vladislave Lunder, da gre pri nakupu delnic s sredstvi prevzetih družb za »nedovoljeno finančno asistenco«. Če se bo njeno mnenje izkazalo za »precedenčno«, je namreč s tem odprla pandorino skrinjico novih sodnih postopkov in preiskav. Ti bi se lahko takoj začeli v Heliosu, ki ga bo Ring odplačal tudi s posojili domžalskega premaznika, nadaljevali v Mercatorju, ki ga bo Agrokor odplačal tudi z odprodajo premoženja najboljšega soseda, in sčasoma preselili v katero od družb z zloglasnega »seznama 15«, ki bodo tujim lastnikom poplačale lastni prevzem.
Ne gre se torej prenagliti. Včeraj ni bila obsojena nekoč mogočna »Slovenija, d. d.«, še manj – kot je razumeti sodnico – kapitalizem sam. V zapor se je vrnil zgolj človek, ki je nekoč verjel, da je na svojem kupu sena glavni v Blatnem Dolu. Nekdo, ki je igro igral prehitro, da bi jo lahko razumel.
