Mesec dni kasneje je že jasno, da se je premier odločil za totalno vojno proti Bošku Šrotu. Čeprav je za zdaj v »vojno za Laško« poslal le urad za varstvo konkurence (UVK), število bojišč raste iz dneva v dan. Jani Soršak namreč preiskuje vse Šrotove »okostnjake«: po dva primera domnevno povezanih lastnikov (Mercator in Večer), domnevno usklajeno dogovarjanje Mercatorja z drugimi trgovci, ob tem pa je Laščanom in domnevnim »satelitom« pogojno »zamrznil« še glasovalne pravice v največjem trgovcu.
Čeprav tudi vojna proti tajkunom po vsej verjetnosti ne bo obrnila trenda padanja podpore Janševi vladi, se je premier pri napadu na Laško očitno že odločil za strategijo izčrpavanja, ki je za pivovarno lahko dolgoročno zelo nevarno. Šrotova ekipa se bo namreč v prihodnjih mesecih ukvarjala le z obrambo v postopkih, ki se bodo najverjetneje zavlekli dlje od priporočene dolžine treh mesecev. Država je pivovarno že zasula s postopki in preiskavami, zato bo bržkone trpela osnovna dejavnost; poleg tega, da imajo pri podražitvah doma zvezane roke, utegnejo v Laškem zamuditi zadnji vlak za opaznejši kapitalski vstop na pijačarske trge jugovzhodne Evrope.
Ali je končni cilj Janeza Janše popolna demontaža pivovarsko-časopisno-trgovskega imperija, ki mu je bil še pred letom dni namenjen tudi Merkur, ali »le« televizijski prizor vklenjenega Boška Šrota v policijskem avtomobilu, je veliko manj pomembno od mogočih posledic. Med njimi – poleg potencialnih odpuščanj v Laškem, Ljubljani, Radencih ali Ajdovščini – izstopata srhljiv občutek neenakosti pred zakonom in to, kako izrazito selektivno obravnavajo državni organi tranzicijske mogotce.
V dneh, ko so poslanci utemeljevali spremembe bančne in prevzemne zakonodaje tudi z »enakimi možnostmi za vse državljane«, namreč Janša na veliko pomaga prav enemu od domnevnih tajkunov, Igorju Bavčarju. Po tistem, ko se je država s pomočjo njenega Petrola razmeroma poceni »umaknila« iz Istrabenza in prek istega UVK na hitro odobrila povezavo dveh energetskih velikanov, sta zdaj Kad in Sod del 160-milijonskega prodajnega izkupička vložila v obveznice Bavčarjeve Droge Kolinske.
Prvi mož Istrabenza tako postaja absolutni vladar slovenskega gospodarstva; poleg tega, da se krepi v energetiki s kupovanjem deležev državnih podjetij v Petrolu, bo imel v primeru zaostritve vojne med Janšo in Laščani glavno besedo v Mercatorju, pri čemer verjetno nikogar ne bo zmotila vertikalna koncentracija z Drogo Kolinsko. Država je očitno pripravljena Igorja Bavčarja tako ali drugače subvencionirati, dokler ne bo – kot fizična oseba, ki je večino poklicne kariere preživela na javnih in političnih funkcijah – tudi uradno postal največji lastnik več kot pol milijarde evrov vrednega Istrabenza.
Janša se očitno ni naučil ničesar: ko ruši Šrotova obrambna obzidja, pozablja, da jih je nekoč – tako kot danes Bavčarju – pomagal graditi. Tudi zato je v »vojni za Laško« škoda časa za iskanje logike v manevrih obeh vpletenih strani. Edina resnica je, da sta bila Boško Šrot in Janez Janša najmočnejša, ko sta Slovenijo osvajala z roko v roki.