Borštnikovo srečanje, ki prihodnje leto vstopa v abrahamovo starost, je nastalo iz kombinacije dveh vzgibov: iz želje po predstavitvi slovenskih gledaliških dosežkov in želje po druženju gledaliških ustvarjalcev. To je bil čas, ko je bilo produkcije tako malo, da so se lahko predstavila vsa institucionalna gledališča (o redkih neinstitucionalnih pa se je dolgo molčalo), in čas, ko je bilo dovolj časa in denarja, da so lahko ustvarjalci z vseh koncev Slovenije konec oktobra preživeli v Mariboru. Oboje je danes nepojmljivo: selektorica Amelia Kraigher je tekmovalni program dvanajstih predstav izbrala izmed neverjetnih 114 predstav minule sezone, gostujoči umetniki pa zaradi obveznosti v matičnih hišah mesto večinoma zapustijo takoj po predstavi. Druženje, mošt in kostanj so le še spomin.
Gledališča so se spremenila v tovarne. Financerji na državni, evropski in lokalni ravni zahtevajo za vse manj denarja vse večji rezultat, več premier, več ponovitev, več lastnih prihodkov, več koprodukcij, več gledalcev, več medijske pozornosti… Še malo, pa bodo v razpisih zahtevali tudi obvezno količino solz gledalčevega ganotja. In vse to velja tudi za festivale.
Borštnikovo srečanje, ki je pred desetletjem zabredlo v popolno letargijo in je tam res zmagoval predvsem še mošt, je z nastopom direktorice Alje Predan pred petimi leti stalo pred hudim izzivom. Delitev na tekmovalni in spremljevalni program ni zadoščala, treba ga je bilo razširiti z mednarodnim, privabiti tuje selektorje in kritike z izborom prevedenih predstav, narediti žirijo mednarodno. Zato pa je bilo treba poskrbeti za občinstvo. Borštnikovo srečanje je občinstvo za tekmovalni program vedno imelo, treba je bilo izgraditi tisto za preostale segmente, predvsem pa pritegniti mlade, ki jih »klasično« gledališče ni zanimalo. Predanova je na tem področju naredila nekaj odločilnih potez: v dogajanje je močno vpela tako študente AGRFT kot mariborske univerze in tudi gimnazijske dijake; predstave študentov AGRFT zdaj potekajo v študentskem naselju in prostorih Prve gimnazije Maribor, ki ima močno gledališko sekcijo in je gostila tudi španski fokus. Za to populacijo je Borštnikovo srečanje postalo priložnost za aktivno, ne le pasivno gledalsko udeležbo. K širjenju dogajanja na lokacije zunaj gledališča je seveda prispevalo tudi novo Lutkovno gledališče, pa tudi umestitev tematov v njihovo »naravno« okolje: simpozij o Zupanu je bil na univerzi, tema gledališča upora v Muzeju narodne osvoboditve Maribor.
Zdi se, da je s tem festivalska ekipa v okviru danih možnosti dosegla zgornjo mejo zmogljivosti, in morda je nastopil čas za razmislek, ali ne bi bilo smiselno nekaterih dogodkov umestiti skozi vse leto in tako vzdrževati »kondicije« občinstva do prihodnjega oktobra. Nekaj ljubljanskih festivalov je že ubralo to pot. Predvsem pa bi morale tuje produkcije zakrožiti še po drugih slovenskih odrih, od česar bi imeli korist vsi. A takšno sodelujoče programiranje je tukaj še vedno tabu.
