Osem let in tri vlade pozneje je dokument spomin na obdobje, ko se je sanjalo z odprtimi očmi in tujim denarjem. Od nekoč »nacionalnih razvojnih« projektov ni ostalo nič. Milijarde, ki naj bi jih na železnice prinesli Nemci? Realnost: na progi Ljubljana–Koper tudi štiri mesece po ujmi edini potniški vlak še vedno vleče dizelska lokomotiva. Drugi tir? Po osmih letih še vedno ni znano, ali bo stal 700 milijonov ali dvakrat več. Resen razmislek o drugem bloku nuklearke? Ne, hvala, imamo že »nasedli« TEŠ 6. Otok pred Koprom? Težko, če se je Luki Koper zataknilo že s pobiranjem mulja z morskega dna. Daljnovodi do Italije? Naslednje vprašanje. »Tehnopolisi« in podjetniška središča? Da, ampak kaj, ko so ta pogosto bolj kot za (tuje) podjetnike zanimiva za kriminaliste.
Največja težava je, da se razvoj v Sloveniji, mali državi velikih megalomanov, še vedno dojema le skozi milijardne projekte, ki jih v praksi pogosto sploh ni mogoče izpeljati, in ne kot konsistentno politiko majhnih, a odločnih korakov. Vsakič znova »pademo« že na osnovah. Namesto jasno določenih ciljev in projektov, ki bi jih uradništvo z jasnimi navodili izvajalo ne glede na vsakršne menjave na političnem vrhu, se je Slovenija odločila za obratno pot. Vsak minister najprej na strateški ravni poruši »staro«, si izbere prednostne naloge in po navadi konča mandat, še preden uradniki dobro začnejo delati. In nato spet znova. Za nameček se pri visokoletečih načrtih rado pozabi na »podrobnosti« (recimo kaj bo s financiranjem in dovoljenji), premalokrat pa na prijatelje, ki se jim obeta posel.
Sistem je tako programiran za ustvarjanje kaosa in gospodarske škode. Medtem ko v državi dobesedno razpadajo državne ceste, bodo lokalni velmožje spet nabirali politične točke s štiripasovnico med Velenjem in Novim mestom. Ko minister za infrastrukturo sanja o električnih avtomobilih, mu v blagajni zmanjka denarja za prevoze učencev in dijakov z avtobusi na fosilna goriva. Hkrati je ista država, ki od velikih državnih podjetij zahteva strateške načrte, dopustila, da so v zadnjih desetih letih oblast v njih dejansko prevzeli njihovi vodilni sindikalisti, ki imajo odprta vrata do premierskih kabinetov.
Vajo bomo kmalu spet ponovili. Z evropskim denarjem bomo tudi v novi finančni perspektivi plačali projekte, ki jih lahko (!) izvedemo, ne pa tiste, ki jih dejansko potrebujemo. Čez deset let se bomo v državi s štiristometrskimi nebotičniki, neodplačanimi stadioni in tlakovanimi bregovi rek čudili, zakaj se iz nje selijo mladi in zakaj je tuji vlagatelji ne marajo. Težave bomo rešili tako, kot dokazano znamo. Z novo resolucijo o razvojnih projektih.
