Pet minut pred dvanajsto pri nas poteka razprava, kateri kandidati so primerni, kateri resorji so za državo zanimivi in kako naj bo kar čim širši krog politike vključen v soodločanje o prihodnjem najbolj prepoznavnem slovenskem obrazu v Bruslju. Naša komisarska zgodba je podobna slabi kriminalki. V njej nastopajo formalisti starih in novih postopkov imenovanja evropskega komisarja. Družbo jim delajo zagovorniki strokovnih kadrov v komisiji. Najdemo pa tudi (pre)ambiciozne posameznike, ki neobstoječe strateške usmeritve države znotraj EU razumejo kot polje sivine za naslednji korak njihove kariere. Vsi bi radi bili komisarji in vsi bi radi, da jih v imenu politične korektnosti in higiene za ta položaj predlaga kdo drug. Predsednica vlade Alenka Bratušek, ki je pred volitvami ustavila imenovanje kandidata za komisarski položaj, se z dobrim notranjim vpogledom na bruseljske resorje v dometu Slovenije zdaj na tem položaju vidi kar sama. Za dobro Slovenije se je pripravljena žrtvovati morda v resorju za proračun, o katerem si zadnje besede nikoli ni pustil vzeti aktualni predsednik komisije.
Žrtvovati sta se pripravljena tudi evropska poslanca Milan Zver in Lojze Peterle. Medla določila lizbonske pogodbe, da mora evropski svet pri imenovanju novega predsednika evropske komisije vzeti v obzir rezultat volitev, bi razširila tudi na imenovanje evropskih komisarjev. Njuni zmagoviti evropski stranki na evropskih volitvah naj pripade še komisarski položaj. S tem zaprisežena Evropejca posegata v eno temeljnih nepisanih pravil komisije, da mora ta med drugim odražati tudi politično pluralnost v EU. Če bi dosledno spoštovali to analogijo, bi več kot polovico komisarskih mest v novi Junckerjevi ekipi zavzela Evropska ljudska stranka, francosko komisarsko mesto pa bi moralo pripasti evrofobični Nacionalni fronti Marine Le Pen... Socialdemokrati ponujajo kar tri kandidate. Ob evroposlanki Tanji Fajon in ministrici Anji Kopač Mrak še veleposlanika pri EU Rada Genoria, ki bi kot stalni predstavnik Slovenije pri EU moral predstavljati hrbtenico bedenja nad morebitnimi grozečimi postopki zoper Slovenijo, namesto da se to pristojnost v kadrovskem prerivanju skuša zdaj pripisati odhajajočemu komisarju Janezu Potočniku kot črni madež njegovih dveh petletnih mandatov.
Ob pozni uri je prepozno biti plat zvona. Čas je za iskanje najmanjšega skupnega imenovalca. Državi ne preostane drugega, kot da v igro za čim vplivnejši komisarski položaj pošlje kandidata s širokim strokovnim znanjem, političnem pedigrejem in pogajalskimi spretnostmi ter upa na čim bolj benevolentno obravnavo za dober sedež na že zelo polnem kadrovskem vrtiljaku predsednika Junckerja. Morda bo v prihajajočih petih letih pred imenovanjem naslednje komisije vendarle kakšna priložnost, da se Slovenija s širokim političnim konsenzom odloči o svojih interesnih sferah v Uniji. Državljani bi bili za takšno politično higieno hvaležni.
