Kako bo z Litvo, ki je po spodletelem vstopu sedem let delala popravni izpit, čez štirinajst let, ne moremo vedeti, a za Grčijo je evro že najmanj od leta 2010 zagotovilo nestabilnosti ter vedno ožjega nabora možnosti in neusmiljene pavperizacije. In nasprotno: (tudi) zaradi Grčije, ki je evro prav tako prevzela v drugem poskusu, a pred bistveno manj strogo komisijo kot Litva, je bila skupna evropska valuta sama v zadnjih štirih letih občasno zelo majava.
Naslednje takšno obdobje je videti neizbežno. Evro da, a ne za vsako ceno, pravi Aleksis Cipras, vodja Sirize, stranke, ki utegne dobiti največ glasov na grških volitvah konec januarja: »Brez odpisa večjega dela dolgov okrevanje ni mogoče, in če tega ne bo, bomo nehali plačevati obresti tudi za ceno bankrota države.« Grčija da, a ne za vsako ceno, pravi Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije: »Ne bi hotel, da v Grčiji pridejo na oblast skrajneži.«
A čeprav bo Grčija morda še lahko povod, vzrok naslednjega poslabšanja medtem že zdavnaj kronične krize evra ne bo. Ne le zato, ker se je pretežni del grškega dolga ta čas prelevil v »javnega« (kar pomeni, da bi morebitni odpis padel predvsem na ramena davkoplačevalcev evropskih držav, ki so Grčiji posojale v tej ali oni obliki »reševalnih svežnjev«), pač pa zato, ker je poglavitni problem evrskega območja negotova in nizka gospodarska rast ob vedno nižji rasti cen (oziroma vedno večjem zaostajanju za ciljno 2-odstotno inflacijo).
V tem pogledu pa, kakor koli že je videti zahteva Maria Draghija, predsednika Evropske centralne banke, po večjih izdatkih za šolstvo, raziskave in digitalno agendo smiselna (in čeprav bi bilo imenitno, ko bi ga tudi slovenska vlada poslušala), kratko- in celo srednjeročno ni mogoče pričakovati sprememb. Evropa – in po malem skoraj ves svet – se vrti v krogu, ki ga nobena injekcija ECB v denarni obtok doslej ni mogla presekati. Podjetja ne jemljejo posojil na veliko, ker ni dovolj tehnologij, proizvodov ali storitev, ki bi obetali donos, ker podjetja ne vlagajo, ni novih delovnih mest, povrhu pa so ogrožena tudi sedanja, to pa spet zmanjšuje zasebno potrošnjo, medtem ko se javna zmanjšuje pod pritiskom varčevanja.
Tudi precej odkrita Draghijeva napoved v prvem letošnjem intervjuju (za nemški Handelsblatt), da bo ECB »morda že kmalu« začela odkupovanje državnih obveznic, v bistvu torej tiskanje denarja »a la Topčider« iz rajnke SFRJ oziroma »količinsko sproščanje« po zgledu ameriške centralne banke, je tako bolj obupan poskus kot ukrep, ki bi sprožil skok potrošnje in s tem odvrnil nevarnost deflacijske oziroma depresijske spirale. Še več, dodatna količina evrov v obtoku bi znala le nevarno napihniti nekatere že zdaj nerazumno velike finančne balone.
Kako bo z Litvo čez štirinajst let, ne moremo vedeti, moramo pa upati, da bo imel Butkevičius s svojo napovedjo/obljubo več sreče od Simitisa. Potem bo tudi evro leta 2029 (ob stoti obletnici velike depresije) trdna in varna valuta.
