Stališče dunajskega prvostopenjskega sodišča, da je Riedl kriv podkupovanja in da ni dvoma o tem, da so bili slovenski politiki podkupljeni, je kajpak pomembno zato, ker od ljubljanskega sodišča terja odgovor na vprašanje, pri kom je končala Riedlova gotovina. A to še ni vse – enako pomembno je tudi za nadaljnjo strategijo zagovarjanja obdolžencev v Ljubljani in Helsinkih. Internacionalna koalicija »ne spomnim se« je bila namreč do zdaj še solidarna, čeravno so njeni člani s svojimi nasprotujočimi si pričanji tudi demantirali drug drugega; vprašanje je, kakšna bo, če bo avstrijsko sodišče tudi s pravnomočno sodbo pritrdilo Riedlovim (in ne Wolfovim!) navedbam, da je obveščevalna veriga za iskanje Patriinega partnerja v Sloveniji vključevala linijo Zagožen-Wolf-Riedl-Niittynen. Ali pa če bo v Avstriji tudi pravnomočno ugotovljeno, da se Patriin denar s posredovanjem Riedlovega podjetja na Wolfovem računu ni znašel zaradi napake (kot trdi Wolf!), ampak zato, ker je Wolf tako zahteval (kot trdi Riedl!). Avstrijskemu pravosodju je treba priznati ekspeditivnost v sicer manj zahtevnem sodnem postopku, kot je ljubljanski, in dodati, da bo njegova nadaljnja hitrost odločanja o pravnomočnosti sodbe Riedlu zelo pomembna za kasnejše pravnomočne odločitve v Ljubljani in Helsinkih.
Poslovneža Riedla so v resnici na prvi stopnji obsodila naključja – bilo jih je preveč, da bi jih bila dunajska sodnica pripravljena sprejeti. V slovenskem delu zgodbe o podkupovalni aferi je teh neverjetnih naključij še več: so vsa tista, ki niso prepričala dunajskega sodišča, plus začetno naključno srečanje Wolfa in Črnkoviča na neki »tankšteli« (W. Wolf v oddaji 24 ur 30. avgusta 2008) in naključje, ki je hotelo, da je slovenska policija za več kot leto dni založila alarmantno Interpolovo depešo s konca februarja 2007. Zdi se, da bi avstrijska sodna pamet s tolikšnim številom naključij v ljubljanski sodni dvorani še toliko lažje opravila, a zato, ker je treba v Ljubljani dokazati, kdo se je z obljubljenim podkupovanjem strinjal in kdo je podkupnine sprejel, je tako pričakovanje zmotno. Ugotovitev Dunajčanov o podkupljenih slovenskih politikih tako za slovensko pamet predstavlja le blažev žegen na njeno siceršnjo vednost o tukajšnjem lokalnem običaju, da »podjetja plačujejo subvencijo strankam« (Mladenov, Riedl, Wiitakorpi), zahtevani dokazi pa so še vedno trd oreh za tožilca v ljubljanskem procesu. Je pa res, da je med obdolženimi le eden politik.
