Danes razmere za njegovo ponovno »zavzetje« vladne palače ne bi mogle biti bolj drugačne od tistih z začetka 90. let prejšnjega stoletja. Čeprav je Italija znova v krizi, tokrat v gospodarski, pred dvema desetletjema pa se je utopila v politično-korupcijskem blatu, je Berlusconi danes star in izrabljen politični obraz. Italijani so ga v veliki meri naveličani ali pa razočarani nad podobo, ki jo je o njihovi državi kazal predvsem v zadnjem mandatu. Berlusconi je neizpodbitno del politične zgodbe, ki jo le še malokdo vidi kot odgovor na težave, v katerih je Italija.
Predvsem zato večina njegov poskus vnovičnega prevzema vajeti v lastni politični stranki in v državi vidi kot poskus ohranitve političnih privilegijev, vključno z možno imuniteto, ki bi mu omogočali izmikanje sodnim procesom. Novih odgovorov na izzive Italije Berlusconi nima. To je videti tudi iz njegove ostre in populistične predvolilne retorike, ki jo je uperil proti Mariu Montiju in Nemčiji, ki jo krivi za evropsko dolžniško krizo in s tem tudi za težave Italije. V tem močno spominja na Beppa Grilla, ki podporo pri Italijanih prav tako išče s pomočjo protievropske retorike in hkrati z udrihanjem po večini obstoječe politične garniture.
Ni verjetno, da bi Berlusconiju ob zgodovinsko nizki podpori med volilci in ob razcepljenosti znotraj stranke (mimogrede, vodja Berlusconijevih poslancev v evropskem parlamentu je v teh dneh za premierja odkrito podprl Montija) tokrat lahko uspel veliki preobrat. Pa čeprav je napovedal veliko čiščenje znotraj stranke, vključno s kandidiranjem zgolj tistih parlamentarcev, ki se preživljajo s poslom in ne zgolj s politiko. Gre sicer za všečno potezo, ki pa vsebinskih temeljev stranke vendarle ne spreminja. Poleg tega je spomin volilcev na številna ponižanja, ki jim jih je pripravil z neprimernim obnašanjem v tujini, še preveč živ. In kar je še bolj pomenljivo – za seboj nima več niti Cerkve.
Vprašanje tako ni, ali lahko Italijani Berlusconija resnično še enkrat popeljejo v vladno palačo in ali lahko Italija prenese še eno Berlusconijevo vlado. Odgovor na obe vprašanji je bržčas ne. Vprašanje je, ali se z Berlusconijem, ki ga s stisnjenimi zobmi zdaj podpira tudi nesojeni premierski kandidat Angelino Alfano, desna sredina ni ustrelila v koleno. Italijanska desnica bi namreč lahko odigrala na karto »svežih obrazov«, kar bi volilce, glede na precejšnjo uspešnost še ne 40-letnega Mattea Renzija na volitvah premierskega kandidata na levici, najverjetneje precej bolj pritegnilo.
